V Kinodvoru spregledani slovenski filmi po izboru Marcela Štefančiča

Boštjan Hladnik je Sončni krik napisal med vožnjo iz Nemčije v Ljubljano. "Ko se mi je kaj posvetilo, sem zapeljal na stran in reč hitro zapisal. In tako celo pot. Nenehno sem ustavljal," je v preteklosti o ustvarjalnem procesu povedal Hladnik.

Hladnik je na Slovenijo pogledal skozi tuje oči. Zato se je film ob izidu leta 1968 zdel nekoliko šokanten in nezemeljski. Opira se na lahkotne britanske rock komedije, ki so v 60. letih dvajsetega stoletja slikale poveličevanje novega načina življenja.

S podobno lahkotnostjo je režiral tudi Rajko Ranfl, ki se je leta 1974 predstavil s komedijo Pomladni veter. Z ozirom na revolucionarne spremembe 60. let minulega stoletja v njegovem filmu tudi študenti v Sloveniji nosijo seksualno revolucijo v očeh, ustih in telesih.

Krč Boža Šprajca iz leta 1979 je film o umazani industriji cementa in o socialističnem kapitalizmu. V njem skozi oči družbe, ki je že v socializmu, opazujemo podeželje, ki še vedno živi kot pred vojno, ko socializma še ni bilo. Po mnenju Štefančiča jr. je to film, ki po slovensko prikazuje tako lepoto kot spopad civilizacij.

V filmu Dobri stari pianino Franceta Kosmača iz leta 1959 spremljamo uglaševalko klavirja Anuško, ki naj bi z dogovorjeno melodijo dala partizanom znak za napad na domobrance. Anuška se odloči, da kljub gotovi smrti z igranjem ne bo prenehala. S tem gledalca postavi pred spoznanje, da je "teror del etične odločitve" in smrt njen dokaz.

Variacijo tega, kar se zgodi v Dobrem starem pianinu, ponujajo tudi Čapovi Trenutki odločitve iz leta 1955, v katerem spremljamo serijo napačnih odločitev doktorja Korena.

Po operaciji ranjenega ilegalca, v samoobrambi ubije domobranskega poročnika. Po begu se zateče k brodarju, ki je oče ubitega človeka. Ko doktor ugotovi, da brodar ve za njegov umor, je že prepozno, ker se odloči, da bo brodarjevi ženi pomagal pri porodu.