Daniela Kocmut: Če je besedilo dobro napisano v izvirniku, ga ni treba popravljati

Daniela Kocmut (rojena 1980 v Mariboru) je do leta 1991 odraščala v Mariboru, nato na avstrijskem Koroškem, zdaj živi in dela v avstrijskem Gradcu. Študirala je slovenistiko, germanistiko in prevajalstvo. Prevedla je dela slovenskih avtorjev, kot so Uroš Prah, Drago Jančar, Maruša Krese, Stanka Hrastelj, Katarina Marinčič, Veno Taufer, Marjan Tomšič, Jurij Hudolin, Tomaž Kosmač in Zofka Kveder. Za literarno revijo Lichtungen, kjer je zaposlena za polovični delovni čas, s kolegi pripravlja antologijo slovenske lirike in proze. Za septembrsko izdajo revije prevaja Esada Babačića, Petro Kolmančič, Arjana Pregla in Draga Jančarja.

Leta 2021 je za svoje literarno prevajalsko delo v zadnjih dveh letih prejela Glazerjevo listino, ki jo ustvarjalcem v kulturi in umetnosti podeljuje mesto Maribor, leta 2015 prevajalsko priznanje Lirikonov zlat in leta 2013 literarno nagrado Sparkasse avstrijske Štajerske. Lani je prejela literarno štipendijo mesta Gradec.

Kako dolgo že prevajate slovensko literaturo?

Od študija pri Klausu Detlefu Olofu in Erichu Prunču na našem prevajalskem inštitutu ITAT v Gradcu. Pomembna mentorja sta bila tudi Fabjan Hafner in Zdenka Hafner-Čelan, ki sta se nekaj semestrov vozila za konce tedna iz Celovca k nam v Gradec in zelo angažirano predavala o prevajanju in tolmačenju. Nekaj semestrov smo imeli na univerzi še seminar za literarno prevajanje iz slovenščine v nemščino, kjer smo prevajali književnost, predvsem pesmi, in sem se takoj navdušila. Potem se je kmalu začelo sodelovanje, leta 2002, mislim. Torej približno 20 let.

Kako poteka vaš prevajalski postopek?

To je odvisno od projekta, od besedila. Lirike se lotim drugače kot proze, ampak na vsak način si za književnost vzamem veliko časa in delam tudi precej počasi. Sicer pa tako, kot smo se učili na fakulteti: besedilo, računalnik, slovarji in splet za raziskovanje. Hvala bogu živimo v današnjih časih, ko lahko preverjamo stvari na spletu in imamo tam na voljo tudi slovarje. Doma zdaj stojijo slovarji na knjižnih policah, pri študiju smo jih še uporabljali. In ob vsem tem seveda veliko, veliko kave.

Ste kdaj delal v paru - v smislu križnega preverjanja?

Da, že večkrat. To je lahko zelo plodno delo, predvsem, če se mudi - mudi se pa tako ali tako vedno. Sodelovala sem s profesorjem Olofom, s kolegicami in kolegi z univerze in s prevajalskih seminarjev ter z bivšim partnerjem, ki je prav tako prevajalec in tolmač.

Se s kom posvetuje pri prevajanju?

Včasih, če ne vem več, kako naprej, s kolegicami in kolegi prevajalci (Olof, Erwin Köstler, Metka Wakounig, da jih navedem samo nekaj), sicer pa s prijatelji, ki so germanisti ali lektorji in mi lahko pregledajo ciljno besedilo.

Kje vi vidite največje težave in izzive pri prevodu iz slovenskega v nemški jezik?

Jezika delujeta drugače in četudi oba dobro poznaš in ju razumeš, se še kar naprej učiš, vsako besedilo je učenje. Pomembno je uloviti "glas" avtorice, avtorja, slog, ritem, atmosfero, melodijo ... Največja težava oziroma največ dela so zame pomenile rimane pesmi za otroke ali pesem Vlada Kreslina, ki bi naj se potem lahko tudi pela. In seveda starejša besedila, arhaizmi... predvsem pa ponarejati rime in hkrati prenesti pomen.

Kakšno je vaše mnenje o "popravljanju izvirnika"? Včasih je prevod lahko slogovno bolj izbrušen kot izvirnik. In - ali kdaj pri prevodu izberete primernejšo, pravilnejšo besedo, kot je bila v izvirniku?

Pri tem sem zmeraj previdna, ker sem "lojalna" prevajalka. Ko sam pišeš, morda prevajaš malo drugače. Popravljam le, če so res napake, pri večjih stvareh se vedno posvetujem z avtorjem, pripravim katalog vprašanj. Kar pogosto se najdejo in zgodi se lahko vsakemu, včasih so tudi lektorske napake, zatipki, ti se vedno ... Seveda se vsak prevajalec želi tudi izkazati, pokazati, kaj zna. Zdaj sem pri prevajanju veliko bolj samozavestna kot v začetnih letih in si upam odstopati, ampak le, kjer se mi zdi potrebno. Če je besedilo dobro napisano v izvirniku, ga ni treba "popravljati" ali izboljšati. Dobro besedilo je dobro besedilo. In to se vidi med branjem. Profesor Prunč je rad rekel: "Prevedi to, kar tu piše." In pika. Ampak ni tako preprosto. Vse je relativno in nekatere stvari včasih moramo malce "adaptirati", jih prirediti, jih izpiliti ali pa preprosto spremeniti, da besedilo bolje "funkcionira".

Kakšno je vaše mnenje o navedbah nekaterih, da je slovenščina jezik poezije, ker ima dvojino?

Slovenščina je jezik poezije, ker se v Sloveniji piše in bere veliko poezije in to je nekaj izredno lepega. Da imamo dvojino, je res nekaj posebnega, nekaj, kar ta jezik razlikuje od drugih v naši bližini, drugi je nimajo več, nekateri še, in kot rada rečem je dvojina tudi nekaj romantičnega. Slovenščina je tudi ritmični jezik, ampak vsak jezik ima svoj ritem. Odvisno je, kako ga beremo, govorimo, pojemo ...

Kako vi slišite slovenščino, ko jo prevajate? Kot lirično, realistično, naturalistično, dialoško? In kje se vam zdi, da lahko slovenščina glede na besedišče najbolj steče v nemški jezik?

To je popolnoma odvisno od besedila. Vsako je drugačno, vsaka avtorica/avtor ima svoj izraz, svoj slog, svoj govor ... in izziv je tega prenesti v drug jezik. Kot sem zapisala v eni svoji pesmi; če se lahko prevede Joycevo Finneganovo bdenje (Finnegan's Wake), se lahko prevede tudi vse drugo. Sicer pa pač osebno zelo rada prevajam slovensko poezijo v nemščino, ker tudi zelo rada berem poezijo. In ker z malo besedami lahko pesem pove zgodbo, ki zaobsega vse mogoče. Sicer pa se mi zdi prevajanje za otroke zelo specifično, ker so to tudi zahtevni bralci. In ko otroku bereš knjige na glas, se vidi, katera besedila boljše delujejo od drugih.

Kateri vaš prevod iz slovenščine v nemščino se vam je še posebej vtisnil v spomin?

Vsekakor prvi prevodi poezije, prevajanje pesmi Maruše Krese, ki me je tudi sama spodbujala k pisanju, in odlomkov iz njenega romana Da me je strah? Tu so še Jančarjevi romani Drevo brez imena, To noč sem jo videl ter In ljubezen tudi, ki so me spremljali tudi v sanjah, ker sem se tako vživljala v like in zgodbe, da so me obdajali podnevi in ponoči, s smehom in solzami. Vsekakor je potreben ščepec empatije, da se potopiš v zgodbo in se vživiš v like, ki jih prevajaš. Prevajalci smo poleg urednikov in lektorjev najnatančnejši bralci in se nas besedila tudi dotaknejo zelo globoko.