Klaus Detlef Olof: Dvojina je simpatična posebnost

Klaus Detlef Olof (rojen 1939 v nemškem mestu Oebisfelde) je do leta 2005 znanstveno in pedagoško deloval na univerzah v Celovcu, Gradcu in na Dunaju. Živi in dela v Zagrebu in Pulju. Doslej je prevedel dela številnih slovenskih literatov, kot so Drago Jančar, Alojz Rebula, Lojze Kovačič, Rudi Šeligo in Andrej Blatnik ter Prežihov Voranc, Ciril Kosmač in France Prešeren. Leta 2004 je prejel Lavrinovo diplomo, najvišje priznanje za prevode iz slovenščine v tuje jezike, ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Že leta 1991 je za svoj prevod Prešernovega Sonetnega venca prejel avstrijsko državno nagrado za literarne prevajalce. Za Frankfurtski knjižni sejem je v raznih zbirkah in posebej po abecednem vrstnem redu prevedel dela Dušana Čatra, Milana Dekleve, Polone Glavan, Cvetke Lipuš, Jedrt Maležič, Ane Marwan, Dese Muck, Arjana Pregla, Andraža Rožmana, Andreja Skubica, Marka Sosiča, Sarivala Sosiča in Gorana Vojnovića.

Kdaj in kako ste se srečali s slovenskim jezikom?

Med študijem slavistike v začetku šestdesetih v Hamburgu. Prvi imeni sta bili France Prešeren in Oton Župančič, v precej gostobesednih prevodih, nič, kar bi človeka pritegnilo.

Kako dolgo že prevajate slovensko literaturo?

V začetku osemdesetih sta me dva novopečena založnika, Peter in Lojze Wieser, nagovorila, naj za njih prevedem dve knjigi, ki sta jih nosila v sebi od otroških let: Solzice Prežihovega Voranca in Tantadruj Cirila Kosmača. Sprejem prevoda v nemški bralni javnosti je bil spodbuden, v koroško-slovenski srenji zaničljiv.

Kako poteka vaš prevajalski postopek?

Ponavadi se lotim novega prevoda z natančnim prebiranjem v obliki mehaničnega prevajanja oz. diktiranja. Šele poznavanje in vtis celotnega besedila mi omogočata povratni učinek pri reševanju posameznih odprtih vprašanj. Zadnji korak je končna stilistična homogenizacija prevedenega besedila ob branju naglas.

Ste kdaj delali v paru - v smislu križnega preverjanja?

Skupaj s pisateljico in profesorico Silvijo Borovnik sva prevedla Handkejevo Ponovitev iz nemščine v slovenščino. Pri tem je šlo za križno preverjanje stavka za stavkom, pri katerem je kolegica seveda imela dobesedno "zadnjo besedo". V dveh primerih je šlo za razdelitev celotnega besedila na dva dela in zaključno izravnavo dveh samostojnih prevodov - Prežihov Voranc: Doberdob, skupaj s Karin Almasy (2008), in Drago Jančar: To noč sem jo videl, skupaj z Danielo Kocmut (2015).

Se s kom posvetujete pri prevajanju?

Seveda. Prva in edina jezikovna instanca je zame celovška kolegica in prijateljica Ljuba Črnivec, s katero redno bereva skupaj zadnjo verzijo vsakega novega prevoda. Njen prefinjen posluh za nekatere moje jezikovne nespretnosti v mojem maternem jeziku, da o napakah ne govorim, me zmeraj znova osupne. Ona tudi apelira na mojo poklicno odgovornost, kadar ne najdem pravega notranjega zadovoljstva v svojem soustvarjanju.

Kje vidite največje težave in izzive pri prevodu iz slovenskega v nemški jezik?

Veže nas pradavni skupni kulturni in civilizacijski prostor, in kar se da izraziti v enem jeziku, se lahko reče tudi v drugem. Problemi pri prevajanju nastanejo morda tam, kjer se v enem ali drugem jeziku manifestirajo vplivi drugih družbenih okolij, v Sloveniji npr. raznovrstni jezični doprinosi priseljencev iz bivše skupne večnacionalne države. Za adekvatno podajanje te specifičnosti ni primerljivega jezikovnega okolja v nemškem jeziku. Neukölln pač ne more nadomestiti Fužin.

Kakšno je vaše mnenje o "popravljanju izvirnika"? Včasih je prevod lahko slogovno bolj izbrušen kot izvirnik. In - ali kdaj pri prevodu izberete primernejšo, pravilnejšo besedo, kot je bila v izvirniku?

Dosti dela imam s popravljanjem svojega prevoda, pri čemer ne mislim na to, kako bom predlogo presegel glede pravilnosti ali primernosti. Če pa odkrijem stvarno napako, je sam ne bom ponovil in prenašal naprej.

Kakšno je vaše mnenje o navedbah nekaterih, da je slovenščina jezik poezije, ker ima dvojino?

Dvojina je simpatična posebnost tako v liriki kot v osebnem življenju, pri prevajanju se ji je treba večinoma izogniti, če nočemo okrniti poetičnosti.

Kako vi slišite slovenščino, ko jo prevajate? Kot lirično, realistično, naturalistično, dialoško? In kje se vam zdi, da lahko slovenščina glede na besedišče najbolj steče v nemški jezik?

Slovenščina nima nič manj registrov od drugih literarnih jezikov, od akademskega, javnega do čisto doživljajskega, osebnega, v njej obstajajo vse oblike in stili človekovega izražanja. Za prevajalca odpira vsako besedilo nov dialog, neko še neprehojeno stezo. Morebitne zgodovinsko razložljive vzporednice z nemščino igrajo pri tem postransko vlogo.

Kateri vaš prevod iz slovenščine v nemščino se vam je še posebej vtisnil v spomin?

S prevajanjem Prešernove poezije sem hotel sam sebi dokazati, ali zmorem - v olimpijski disciplini sonetizma - izpovedno najbolj polivalentno, a obenem formalno najbolj zgoščeno pesniško govorico prenesti v svoj jezik.