Od decembra v registru nesnovne kulturne dediščine sedem novih enot

Tamburaštvo - skupinsko igranje na glasbila iz družine tamburic - je ljubiteljska glasbena dejavnost z bogato tradicijo. Povezano je s slovensko narodno zavestjo in z identiteto slovanstva. Poleg sodobnega tamburaštva, ki temelji na tehnično izpopolnjenih glasbilih kvartne sremske uglasitve, so prisotne tudi oblike tamburaštva, ki imajo tesnejšo vez s tradicijo in z ljudskoglasbenim izročilom. Te s svojim značilnim zvokom in izvajanjem, temelječ na Farkaševem sistemu, pripomorejo k raznolikosti tamburaške glasbe v slovenskem prostoru, piše v utemeljitvi vpisa.

Zeliščarstvo je del ljudske medicine, ki obsega podedovano in izkustveno znanje, prakse, veščine in načine nabiranja, gojenja, sušenja in hrambe zdravilnih zelišč ter znanje o njihovi predelavi v obliki receptur in načinov uporabe zeliščnih pripravkov v užitno-zdravilne in kozmetične namene. Je ena najstarejših oblik človekove dejavnosti v naravnem okolju, ki se je od pradavnine zelo spremenila, a ohranila svojo primarno funkcijo - zdravljenje z rastlinami. Ohranjanje zeliščarske tradicije je pomembno tako za lokalno prebivalstvo kot za nacionalno zavest o trajnostnem sobivanju z naravo.

Sušenje je eden najstarejših načinov trajnejšega shranjevanja sadja. Suho sadje je bilo nekdaj pomemben dodatek k prehrani. Sadje sušijo na zraku, v peči, sušilnicah ali sušilnikih. V desetletjih po drugi svetovni vojni se je sušenje sadja opuščalo, a se dejavnost znova oživlja. Tradicionalni način sušenja sadja je med ljudmi še zelo živ in se prenaša s starejših na mlajše v razširjenih družinah ali znotraj vaških skupnosti. Ohranja in z novimi znanji se dopolnjuje tako tradicionalno sušenje na zraku ali soncu kot v pečeh in na njih ter v zasebnih ali vaških sušilnicah po Sloveniji.

Tradicionalno čevljarstvo je izdelovanje čevljev, škornjev in drugih pretežno usnjenih obuval na rokodelski način. Obsega znanje unikatnega modeliranja in pretežno ročnega izdelovanja obuval po meri ali želji naročnika. Rokodelski način izdelovanja obutve vse hitreje izginja, s tem pa se izgublja tudi znanje o tradicionalnem izdelovanju obutve na Slovenskem. Čeprav so čevljarji stoletja po novo znanje hodili na tuje ali so se po tujih zgledih šolali doma, so razvili tehnologije za izdelovanje obutve, ki so obveljale kot tradicionalno slovenske, denimo klinčana in šivana izdelava podplatov.

Koroški rženi kruh je kruh, ki ga gospodinje pripravljajo po stari recepturi iz kislega testa. Rženi kruh je pomemben del tradicionalne prehrambne dediščine, značilne za Koroško. Kot vsakdanje živilo je ohranilo navdih božjega, saj ga med pripravo še vedno blagoslavljajo. Dediščina priprave rženega kruha je na Koroškem še vedno zelo živa, kmečke žene pečejo rženi kruh s kislim testom za lastne potrebe ali pa ga kot nosilke dopolnilne dejavnosti peke kruha prodajajo na trgu.

Soriški govor je delno slovenizirano tirolsko (nemško) narečje, ki ga govorijo le še redki prebivalci zgornjega dela Selške doline, potomci tirolskih nemško govorečih priseljencev iz 13. stoletja, v Sorici, Danjah in sosednjih vaseh pod Ratitovcem v Občini. Narečje v Sorici in bližnjih vaseh so tamkajšnji prebivalci ohranjali s spontanim prenašanjem iz roda v rod, v prvi polovici 20. stoletja pa se je zaradi vzpostavitve šole v Sorici začel umikati v zasebno rabo. Aktivno so ga v vsakodnevni komunikaciji uporabljali vse do konca druge svetovne vojne, ko mu takratne družbene okoliščine niso bile več naklonjene.

Izdelovanje pripadnostnih kostumov je izdelovanje slovesnih preoblek, ki so namenjene izkazovanju narodne, pokrajinske ali lokalne identitete. Temelji na starih načinih krojenja, šivanja in krašenja oblačil ter poznavanju posebnosti preteklih načinov oblačenja. Pri ohranjanju oblačilne dediščine so pomembni izdelovalci pripadnostnih kostumov, saj so nosilci praktičnih znanj, s katerimi ohranjajo nekdanje načine in tehnike krojenja, šivanja in krašenja oblačil.