V NUK razstava o cesarski cenzuri in Slovencih

Slovenske dežele, kar zadeva literaturo v slovenskem jeziku do obdobja Antona Tomaža Linharta, praktično niso imele veliko težav s cenzuro, ker tovrstne literature ni bilo, a že Linhart je po besedah avtorja razstave Marijana Dovića z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU prvi od velikih slovenskih literatov, ki je imel "kar intenzivna soočenja s cenzuro". Podobno velja tudi za Valentina Vodnika.

Ena od ključnih figur cenzure v slovenskem prostoru je tudi Fran Levstik, ki sam ni bil nikdar v zaporu, a je s svojimi besedili na sodišče ali za rešetke spravil kar nekaj urednikov, med njimi tudi Miroslava Vilharja.

Mejnik obdobja, ki ga osvetljuje razstava, in je bilo po ustroju cenzurne prakse precej različno, je bilo revolucionarno leto 1848. Eden od primerkov prevladujoče predmarčne cenzure je na razstavi na ogled tudi cenzurirani rokopis Zdravljice Franceta Prešerna, ki po besedah Dovića lepo pokaže delovanje predhodne cenzure, ki je bila značilna za ta čas.

Nasproti temu je na razstavi prikazana ikonična podoba novinarja, urednika in nacionalista Vilharja iz 60. let 19. stoletja in kaže, kako je bilo mogoče v tem obdobju določene stvari že izdati in so sankcije sledile šele kasneje, ko je represivni aparat ugotovil, da je zadeva prestopila meje.

Na razstavi so predstavljeni tudi Prešernovi mnogoplastni pesniški odzivi na cenzuro, tako da je, kot je povedal Dović, moč reči, da je cenzura tudi spodbudila nekaj zelo zanimivih del.

Kot je še povedal Dović na današnji medijski predstaviti razstave, danes pravzaprav kljub vsemu nimamo čisto prave slike, kaj vse bi se lahko zgodilo v predmarčni dobi, če cenzure, zaradi katere na primer nekateri časopisi nikoli niso izšli, ne bi bilo. Tak primer je časnik Slavinja, a so ob razstavi zasnovali njegovo zamišljeno izdajo, ki je priloga razstavnega kataloga.

Med primerke cenzure sodi tudi znameniti Zemljevid slovenske dežele Petra Kozlerja, saj je cenzura njegov izid zavrla kar za devet let, ter podobno kot drugod v Evropi tudi satirični časopis Brencelj Jakoba Alešovca, ki je bil zelo pogosto na udaru.

Kot zanimivost je Dović med drugim izpostavil, da cenzura ni preganjala samo idej, ki jih je ovrednotila za preveč napredne, ampak tudi tiste, ki jih je razumela kot preveč nazadnjaške.

Eno od velikih in pomembnih poglavij je tudi gledališka cenzura, ki je bila vse do konca monarhije še strožja od tiste za časnike in knjige. V resnici so bile vse predstave, ki so se pojavile na odru v Ljubljani, predhodno cenzurirane, čeprav je bilo zavrnitev celotne predstave relativno malo, saj je bila večina predstav dovoljena, a so bile mnoge dovoljene samo ob pogoju črtanja določenega dela besedila.

Eno manj znanih poglavij cenzure je po besedah Dovića zatiranje socialističnega tiska; prvi slovenski socialistični časopis Novi čas je bil tako v kali zatrt. Eden bolj znanih primerov pa je cenzura Cankarjevega uvodnika v tržaškem socialističnem časopisu Rdeči prapor, ki ga je napisal po zloglasnih demonstracijah v Ljubljani leta 1908, v katerih sta bila ubita Adamič in Lunder.

Razstava se zaključi s poglavjem prve svetovne vojne, ko se pravila igre radikalno spremenijo in oblast vzpostavi izredno strog nadzor nad vsemi področji javnega in kulturnega življenja.

Dović je razstavo, ki bo na ogled do 25. novembra, pripravil skupaj z 11 sodelavci iz Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Filozofske fakultete iz Ljubljane ter novogoriške Fakultete za humanistiko. Strokovni sodelavec razstave je skrbnik rokopisne zbirke NUK Marjan Rupert.