S fotografsko-umetniškim projektom Facing Death za detabuizacijo smrti v družbi

Osnovna zamisel umetniškega projekta Soočanja s smrtjo, ki sega v leto 2016, je bila, da bi ustvarili umetniški postmortem portret, je pojasnil Tomc, ki sicer prihaja iz sveta modne fotografije; s partnerko Špelo Jambrek sta več let sodelovala z italijansko izdajo priznane modne revije Vogue.

Najprej sta se lotila raziskovanja, kaj na to temo že obstaja, ob čemer sta ugotovila, da ponekod v tujini koncept poznajo, več postmortem portretov je denimo nastalo znotraj nemškega Hospica, v Sloveniji pa po nekoč, vsaj v vaseh, tradicionalnem fotografiranju umrlih v krstah, danes tega skoraj ni. Še več, kamorkoli sta se obrnila, sta naletela na velik odpor, se spominja Tomc.

Pozneje sta se povezala s Slovenskim društvom Hospic, pri katerem je Tomc še kot študent opravil usposabljanje za prostovoljca. Pred projektom sta se odločila, da tečaj opravita še enkrat, da bi bil fotografski projekt tudi v skladu s smernicami in vrednotami, ki jih zagovarja Hospic.

Pri projektu poleg Tomca, ki je tudi producent, in Špele Jambrek kot koproducent sodeluje Slovensko društvo Hospic (predsednica Renata J. Roban, vodja programa za detabuizacijo smrti Alenka Križnik in medicinska sestra Nada Kunstek). Med sodelujočimi so še scenograf Matej Filipčič, odvetnik Igor Bernik, oblikovalec Rok Marinšek, oblikovalka besedil oz. dramaturginja Kaja Blazinšek, modni oblikovalec oz. kostumograf Damir Rakovič ter psihologinja Hana Kodba Čeh.

Za izhodišče projekta je Tomc ustvaril umetniški fotografski diptih, posnet s profila, po vzoru znamenite renesančne slike Piera della Francesce, na kateri sta upodobljena urbinski vojvoda in njegova soproga - Federico da Montefeltro in Battista Sforza. Tomčeva reinterpretacija slike, ki jo je ustvaril leta 2018, pa prikazuje Valesko in Janeza.

Pri ustvarjanju postmorterm portreta sta se s Špelo Jambrek, ki je umetniška vodja projekta Facing Death, odločila za diptih, ki bi prikazoval človeka pred in po smrti, pri čemer bi bil portertiranec na prvi sliki zazrt v smrt, na drugi pa obrnjen nazaj v življenje. Kot je poudaril Tomc, si niso želeli, da bi nastal morbiden diptih, ki bi odvračal poglede, pač pa lep, barven izdelek z močno simboliko.

Cilj umetniškega projekta je prispevati k oblikovanju kulture, kjer bo smrt del razumevanja življenja

Projekt Facing Death želi prek umetniških fotografij, življenjskih zgodb umirajočih, raziskave odnosa družbe in posameznika do lastne minljivosti, smrti in umiranja prispevati k premagovanju tabujev in zmanjševanju strahu ter oblikovanju kulture okolja, kjer bo smrt del razumevanja življenja, piše v opisu projekta.

Po Tomčevih besedah je cilj umetniškega projekta oz. dela, kot piše tudi v posebni publikaciji o projektu Facing Death, da bi "sčasoma na temeljih konstruktivistične paradigme prerasel v funkcijo detabuizacije smrti". To pomeni, da bi s pomočjo fotografskega diptiha na podlagi koncentričnih krogov vzpostavili verigo detabuizacije smrti.

Te koncentrične kroge tvori več skupin ljudi, od prvega, v katerem je umetniška ekipa s strokovnjaki, ki imajo po Tomčevih besedah kljub znanju in usposabljanju še vedno lastne strahove in predstave, pa vse do zadnjega, osmega.

Drugi krog predstavljajo zaposleni in prostovoljci Hospica. Kot je pojasnil Tomc, umetnik ne more sam do umirajočega, obenem pa je poudaril, da se tudi predstavniki Hospica srečujejo s stiskami, denimo, kako vprašati umirajočega, če bi se fotografiral.

V tretjem koncentričnem krogu je umirajoča oseba in njegova družina, v četrtem pa vse institucije, ki obravnavajo umirajočega, od osebnega zdravnika, bolnišnice, do centra za socialno delo, mrtvašnice in pogrebnega podjetja, je naštel Tomc. Vsi ti morajo biti o projektu obveščeni, potrebnih je veliko dovoljenj. Sledijo še peti - strokovna javnost, šesti - investitorji, sedmi - splošna javnost in osmi koncentrični krog - odločevalci.

Obenem projekt soočanja smrti raziskuje tudi odnos sodobne družbe do smrti, pri čemer upošteva več aspektov, od znanosti, umetnosti do vere. Vsa področja močno vplivajo na posameznikovo razumevanje smrti, je povedal Tomc in pojasnil, da imamo ljudje zahodnega sveta precej drugačne predstave o smrti kot denimo ljudje z vzhoda.

Prvi portretiranec v sklopu Facing Death je bil Emil Bolha, ki je v projekt vstopil leta 2021. Kot njegovo posebnost je Tomc izpostavil zbiranje ur, ki jih je imel izobešene po vsem stanovanju.

Za oba portreta je bil gospod, ki se je rad fotografiral, kot se spominja Tomc, upodobljen v posebej zanj oblikovanem plašču, s katerim so želeli prikazati koncept prehoda med dvema piksloma na ekranu. Predstavlja prispodobo prehoda med dvema najosnovnejšima enotama, ki ju poveže iz kategoričnega stanja v proces.

Plašč predstavlja abstraktni nivo njegovega življenja in univerzalni nivo življenjskega ciklusa na marko in mikro ravni. Slednja izhaja iz fotografije, ki je povečana do najmanjšega možnega delca. Kot je pojasnil Tomc, fotografija pri povečavi začne razpadati na beli šum ter večje in manjše piksle, kar ponazarja razpadanje tudi na simbolični ravni človeške eksistence.

Drugi plašč s fotografijo vesolja, ki so jo pridobili od Evropske vesoljske agencije, predstavlja makro raven, oddaljene zvezde in galaksije so kot nedefinirana podoba življenja, obenem pa podobno kot pri razpadanju prihaja do novih oblik in ravni eksistence, piše v opisu projekta, ki ga želijo v prihodnosti razstaviti tudi v kakšni večji galeriji. Obenem na to temo pripravljajo okrogle mize za strokovno javnost.

Umetniška govorica seže dlje od običajnega govora

Kot je za STA dejal filozof Tadej Rifel, ki je tudi prostovoljec pri Slovenskem društvu Hospic, Tomčevo ustvarjanje predstavlja pomemben prispevek na področju govora o smrti v slovenski družbi. "Umetniška govorica namreč seže dlje od običajnega govora, saj v nas sprošča občutja, ki nas spodbujajo h globljemu razmisleku in predvsem osebnemu odnosu do smrti."

Ob tem je spomnil še na cikel fotografij, ki so nastale ob 25. letnici Slovenskega društva Hospic, na katerih je Tomc predstavil utrinke iz izobraževanj za prostovoljce. "Z njimi je uspel pokazati, da spremljanje hudo bolnih in umirajočih vključuje tudi delo na sebi. Vsak prostovoljec društva mora globoko v sebi odkriti tista občutja, ki ga šele usposabljajo za to, da v resnici razume, da je smrt del življenja in da je smisel paliativne oskrbe v tem, da dajemo življenje dnevom," je poudaril.

Kot je povedal, si v društvu Hospic prizadevajo za razvito in razvejano paliativno oskrbo, ki bi šele omogočila izhodišče za celostno razumevanje fenomena človeškega umiranja in spremljanja ljudi v njihovih zadnjih trenutkih življenja.

"Zagotovo je to v nasprotju s prevladujočim mnenjem, ki želi razmišljanje o smrti odriniti čim dlje v prihodnost ali pa iz njega narediti nek nepomemben in sila neprijeten dogodek. S tem je nenazadnje povezana tudi želja, da bi imeli tudi smrt pod nadzorom in bi lahko sami izbrali kdaj in na kakšen način želimo umreti. V to smer gredo prizadevanja po uzakonitvi možnosti evtanazije. S tem pa se v resnici na smrt ne pripravljamo z vso možno pozornostjo, temveč samo potrjujemo, da jo imamo za nezaželeno in tujo življenju," meni profesor filozofije.

Ob tem pojasnjuje, "da človeka vredno umiranje pomeni predvsem našo pripravljenost na ta trenutek, nad katerim nimamo popolnega nadzora. Tudi če bi ga z evtanazijo imeli, je to zgolj navidezna rešitev, saj spregleduje pomen človeške krhkosti in ranljivosti ter smisel trpljenja". Po njegovih besedah paliativna oskrba predstavlja veliko bolj celosten pogled in prakso na področju umiranja. Zato bi si morali kot družba prizadevati predvsem za njen razvoj, je prepričan Rifel.