Eva Gusel in Jure Grohar za STA: Slovenski paviljon v Benetkah kot prostorska intervencija

Če začnemo pri vernakularni arhitekturi in samem pojmu vernakularen. Kaj bi lahko povedali o tem terminu?

Eva Gusel: Vernakularna arhitektura v grobem smislu pomeni ljudsko arhitekturo brez avtorja, torej brez znanega arhitekta, ki se je razvijala skozi več generacij ter se s preprostimi, a zelo kreativnimi rešitvami odzivala na pogoje svoje lokacije. Te rešitve so se izkazale za učinkovite ravno zaradi tega, ker so se razvijale skozi daljša časovna obdobja ter se neprestano nadgrajevale in izboljševale.

Pomembno se nam je zdelo, da se distanciramo od romantičnega gledanja na vernakular in od idealiziranja preteklih obdobij. Vernakular razumemo kot zelo živ primer arhitekture, ki ga lahko, če znamo reinterpretirati in abstrahirati njegove principe in koncepte, pri projektiranju uporabimo tudi danes. Na podlagi te vednosti, ki jo moramo seveda vedno aktualizirati in prenesti v sodobni kontekst, lahko ponovno premislimo, kako gradimo in kako lahko preteklost vpliva na današnjo arhitekturo, na sodobnost in prihodnost.

Kot smo videli v Benetkah, so to primeri, ki so že obstajali, nekateri tudi še obstajajo, krušna peč na podeželju recimo. Kako mislite, da bi takšna gradnja, kot jo tematizirate v slovenskem paviljonu, lahko zaživela danes z vsemi okoliščinami, v katere smo vpeti, kako bi jo aplicirali v prakso?

Jure Grohar: Prepričani smo, da lahko energetske principe, ki smo jih predstavili v paviljonu s kuratorsko ekipo, v kateri so še Maša Mertelj, Matic Vrabič in Anja Vidic, in ki bodo predstavljeni tudi v katalogu, uporabimo kot izhodišče za inovativne rešitve pri sodobni gradnji. Nekateri so bolj neposredno aplikativni, druge pa je treba precej prilagoditi sodobnim pogojem arhitekturnega projektiranja. Pri tem je zanimivo, da nekateri izmed arhitektov in arhitektk iz Evrope, ki smo jih povabili k sodelovanju, že gradijo na ta način, torej že uporabljajo te in podobne energetske principe pri snovanju popolnoma sodobnih arhitekturnih rešitev.

Eva Gusel: Najbolj pomembna vloga vseh v paviljonu predstavljenih energetskih principov je, da pri posamezniku spodbujajo premislek, kako bi lahko z drugačnim načinom razmišljanja, gradnje, pogledom na arhitekturo kreativno pristopili k problematiki ogrevanja in hlajenja oziroma vzdrževanja optimalne temperature bivalnih prostorov. Primere lahko zato v prvi vrsti razumemo kot izhodišče novega načina mišljenja sodobne arhitekture.

Vprašanje sem zastavila glede na trenutne stroške in navade ljudi. Si vzamemo dovolj časa za razmišljanje o takšnih stvareh?

Jure Grohar: Menim, da bi lahko tudi ljudje, ki niso arhitekti, v tem videli preprosto in praktično izboljšavo, kako lahko bivamo v hiši ali stanovanju. Tehnologija je odlična stvar, ampak to ne pomeni, da lahko arhitektura zaspi in vse probleme rešuje zgolj s tehnološkimi izumi. Vsaka nenujna tehnologija predstavlja relativno visok finančni vložek tako vgradnje kot vzdrževanja, ti principi pa so nekaj, kar je že del arhitekture. V kombinaciji s sodobno tehnologijo lahko zato bistveno pripomorejo k bolj ekonomični porabi energije in ob tem generirajo posebne prostorske kvalitete.

Primer takšne arhitekturne rešitve je npr. energetski princip vmesnega območja, ki je predstavljen tudi v paviljonu. Nanaša na raznolike primere gankov in lož, torej primere razširjenih fasad hiše. Princip vmesnega območja opozarja na močan kontrast med tem, kaj je fasada danes in kaj je bila nekoč. Primeri govorijo o tem, da fasada nekoč ni le zamejevala notranjosti od zunanjosti, pač pa je na tem mestu pogosto nastal dodaten prostor, ki je uravnaval temperaturne razlike med okolico in notranjostjo in ki so ga stanovalci skozi letne čase uporabljali na različne načine. Kot praviloma ozelenjena termična bariera je ta vmesni prostor senčil hišo in preprečeval njeno pregrevanje, obenem pa je razširjal bivalni prostor in brisal ostro mejo med notranjostjo in zunanjostjo.

Ali se po vašem mnenju dovolj zavedamo pomena arhitekture za bivanje, za dobro počutje?

Jure Grohar: Zavedamo se pomena ugodne temperature v hladnem in toplem delu leta - in tudi s tem povezanih stroškov, zato neprestano iščemo nove tehnološke rešitve, kot so izolativna okna, debeli sloji termične izolacije, mehanska rekuperacija, klimatske naprave in podobno. A to so zgolj tehnološki dodatki k arhitekturi. Ne zavedamo pa se še dovolj dobro, da velik del omenjenih vprašanj, povezanih s kakovostnim bivanjem in dobrim počutjem, lahko in moramo naslavljati tudi neposredno z arhitekturo, s samo zasnovo prostorov. Prav na to opozarja zbirka vernakularnih primerov in iz njih izpeljanih energetskih principov, ki so predstavljeni v paviljonu.

Kako je bil vaš paviljon sprejet? Na odprtju je bilo precej obiskovalcev. Ste že dobili kakšna mnenja, ocene, tudi od kolegov iz tujine?

Eva Gusel: Odziv je bil zelo pozitiven tako iz Slovenije kot iz tujine. Do nas so pristopili kolegi arhitekti, med njimi tudi starejši in zelo uveljavljeni, ki so našo temo prepoznali kot relevantno. Za paviljon so denimo izrazili zanimanje Yvonne Farrel, soustanoviteljica Grafton Architects, Kazuyo Sejima, soustanoviteljica SAANE, Norman Foster in direktorica Kanadskega centra za arhitekturo Giovanna Borasi. Zelo smo bili počaščeni, ko je angleška teoretičarka in kritičarka na področju oblikovanja Alice Rawsthorn slovenski paviljon uvrstila na svojo listo šestih najpomembnejših paviljonov na letošnjem bienalu. Zelo smo hvaležni za priložnost, da smo lahko del tako pomembnega mednarodnega dogodka. Tukaj moram omeniti podporo in usmeritev, ki smo jo prejeli od komisarke slovenskega paviljona Maje Vardjan, ki je bistveno pripomogla k razvoju in uspehu paviljona.

Bi lahko rekli, da ste na nek način presenetili s svojo temo ali da gre, ker ste omenili imena, ki se zanimajo za tovrstna vprašanja, celo za nek trend, za vračanje k naravi, k rešitvam, ki se zdijo bolj preproste in preizkušene?

Eva Gusel: Morda je prav to tisto, česar ne želimo sporočati s paviljonom. Ni cilj, da se kam vračamo, preteklost nam predstavlja zgolj bogat arhivski nabor primerov pametnih rešitev, ki pa jih je nujno treba reinterpretirati in postaviti v sodoben kontekst. Zato tudi ne pozivamo h gradnji, ki slepo sledi preteklosti. To bi bilo povsem nesmiselno. Sporočiti želimo, da lahko preizkušene rešitve iz preteklosti oziroma natančneje analiza teh rešitev služi kot izhodišče za nove, kreativne rešitve v sodobnosti in prihodnosti. Morda smo strokovno javnost presenetili prav z dotičnim načinom obravnave preteklosti, ki vernakularno arhitekturo predstavi kot nekaj aktualnega za sodobnost in ne kot muzejske artefakte ali izgubljeni ideal.