Po hotuljskih postajah Prežihovega življenja in njegovih zgodb

Krajani Kotelj v občini Ravne na Koroškem so solzice, osrednji motiv Prežihove črtice, po kateri nosi naslov tudi zbirka, vzeli za svoje. In ne le v maju, ko cvetijo, solzice v različnih upodobitvah obiskovalce pozdravljajo na več mestih v kraju in okolici ter tudi na trikotnih oznakah Vorančeve poti.

S solzicami v rokah je v bronastem kipu akademskega kiparja Stojana Batiča upodobljen tudi deček, po koroško "pobič". Kip pobiča s solzicami je od leta 2002 postavljen v središču Kotelj in zre proti Preškemu Vrhu ter predstavlja prvo postajo Vorančeve poti, ki jo nekateri imenujejo tudi Prežihova pot.

Kot je v publikaciji o spominskem muzeju Prežihovega Voranca iz leta 1999 zapisal nekdanji strokovni sodelavec Koroškega pokrajinskega muzeja Miroslav Osojnik, se je ideja o Vorančevi poti porodila v hramih Koroške osrednje knjižnice in takratne občinske kulturne skupnosti. Z njo naj bi ohranili spomin na pisatelja in mu tako postavili "najbolj mogočen spomenik, ki ga ne more odtehtati noben bron in noben še tako žlahten kamen".

Vorančevo pot so slovesno odprli 15. maja 1977, takrat z 11 postajami. Danes ima pot, ki so jo Hotuljci ponovno obudili leta 2003, uradno devet postaj. V zgibanki, ki jo je občina Ravne izdala ob ponovni obuditvi poti, so Hotuljci zapisali: "Za pot potrebujemo štiri ure zmerne hoje. Kogar pa bo pot vodila še do Toneja, Lužnika, Miheva in Krautberegerja, bo potreboval še uro in pol več časa."

Ob 130-letnici Prežihovega rojstva kulturno popotovanje v organizaciji muzeja

Čeprav je to zadnja postaja uradno zamišljene poti, se je Kulturno popotovanje po Prežihovi poti, ki ga je ob bližajoči se 130. obletnici rojstva Prežihovega Voranca minulo soboto organiziral Koroški pokrajinski muzej, začelo na hotuljskem pokopališču. Tam je ob župnijski cerkvi sv. Marjete kmalu po vstopu na pokopališče na levi strani grob rodbine Kuhar. V njem sta pokopana tudi Prežihov Voranc (1893-1950) in njegova žena Marija (1900-1995).

Pohod se je od tam po "črni cesti" nadaljeval v smeri proti Rimskemu vrelcu in naprej do nekdaj prve, danes pa tretje postaje poti, Vorančeve rojstne hiše, Kotnikove bajte v Podgori.

Kot prvorojenec se je Prežihov Voranc tam rodil 10. avgusta 1893, v njej pa je družina Kuhar živela manj kot leto dni. Kotnikove bajte v takratni podobi ni več, je pa prikazana na leseni postavitvi ob pristopu k domačiji, kjer je na današnji stavbi tabla z napisom, da se je tam rodil Prežihov Voranc.

Vorančeva pot je v soboto od tam pohodnike z nekaj vzpona vodila v smeri proti griču Kogel, kjer stoji domačija pri Kogelniku oz. Kogovniku. Tam so bili Kuharjevi grofovski najemniki od leta 1896 do 1900, bilo pa je to takrat že njihovo četrto najemniško bivališče, pred tem so živeli na dveh kmetijah na Preškem Vrhu.

V Peklu za obiskovalce klopi in izvod Solzic

Malo pod Koglom je odcep s ceste navzdol proti Peklu. Odcep je jasno označen, pot je dobro uhojena. V tem času je Pekel zaraščen z bujnim zelenjem in tako kljub dnevni svetlobi razmeroma temen. Takšen, kot ga Prežih opisuje v črtici Solzice, naslovni iz istoimenske zbirke 11 črtic. Zbirka je izšla leta 1949, posvetil pa jo je svoji materi. Izid knjige je pisatelj dočakal v bolnišnici in kmalu zatem umrl.

Danes so v globači Pekel klopi, kjer lahko obiskovalci posedijo, v roke lahko vzamejo tudi tam hranjen izvod Solzic.

Dve od nekdaj treh mogočnih lip na Koglu sta naslednja postaja na Vorančevi poti. S Kogla je Prežih v jeseni 1899 pričel hoditi v hotuljsko ljudsko šolo. Od tam je gledal požar v Kotljah, a se mu ob tem ni uresničila želja, da bi tudi šola pogorela. Pri bližnjem sosedu Kumru so bile doma sirote iz črtice Levi devžej in ob obisku Kogla se bralcu črtice kar same od sebe pred očmi prikažejo podobe otrok, "sosedove procesije črnih pik", ki jih je v eni od samostojnih izdaj te črtice ilustrirala Jelka Reichman.

S Kogla se Vorančeva pot nadaljuje proti Ivarčkemu jezeru, nad katerim je domačija, v romanu Jamnica imenovana pri Bunku. Četrt ure hoje od tam po cesti navzdol proti Kotljam pa pot vodi mimo odcepa za domačijo Lužnik, še eno iz romana Jamnica, imenovane Munk, kjer je umrl Prežihov junak Svetneči Gašper.

V prvem lastnem domu Kuharjevih od leta 1979 spominski muzej

Vorančeva pot se nato usmeri proti Šrotneku, mimo cerkve sv. Mohorja in Fortunata in se ob turških šancah nadaljuje v smeri proti Časovi vili na Preškem Vrhu, ki jo je po drugi svetovni vojni Prežih dobil v dosmrtno uživanje. V njej je preživel zadnjih pet let svojega življenja.

"Imel je ogromne želje, kaj vse bo napisal in kako bo kmetoval, a mu zdravje ni pustilo. Vseskozi je trdil, da je kmet, četudi je bil vseskozi v tujini, pisatelj ... bil je po duši kmet," je med drugim na pohodu povedala etnologinja iz muzeja Andreja Šipek, ki je vodila pohod in ga vsebinsko obogatila z opisi časa, v katerem je živel in ga opisoval koroški pisatelj.

Prav blizu, nekaj minut hoje navzdol od Časove vile na hotuljsko stran pa je danes širše najbolj prepoznavno domovanje Kuharjevih, Prežihova bajta. Prežihov oče je bajto po večletnem najemu drugega bivališča na kmetiji pri Prežihu odkupil leta 1911 in tako končno dosegel, kar si je dolgo želel, da ima družina lasten dom.

Prežihova bajta torej ni pisateljeva rojstno hiša, kot marsikdo zmotno misli, ampak je prvi lastni dom Kuharjevih, v katerega so se preselili, ko je bil Prežih že polnoleten.

Spominski muzej Prežihova bajta na Preškem Vrhu, predzadnja postaja Vorančeve poti, je bil odprt oktobra 1979, z njim upravlja Koroški pokrajinski muzej. Del spominskega območja je tudi mogočni Batičev bronasti portret Prežihovega Voranca s pogledom proti Kotljam, ki stoji ob nekdanjem ajdovem strnišču, povezanem še z eno od črtic iz zbirke Solzice.