Ob 110-letnici rojstva arhitekta Vlasta Kopača razstava v Plečnikovi hiši

Kot je zapisal avtorica in kustosinja razstave Ana Porok, se je Kopač, Plečnikov študent in sodelavec, s svojim predanim delom izkazal na mnogih področjih: v arhitekturi, likovnem delovanju, grafičnem oblikovanju, spomeniškem varstvu, pri raziskovanju etnološkega, zgodovinskega in jezikovnega izročila, v gorništvu in publicistiki. Njegova dela nimajo avantgardnega, revolucionarnega ali ekstravagantnega značaja, so pa logična posledica Plečnikove šole, predvsem profesorjevih etičnih načel in pojmovanja moralne odgovornosti arhitekta.

Kopač (1913-2006) se je v Plečnikov seminar na oddelku za arhitekturo tehniške fakultete v Ljubljani vpisal leta 1934. Plečnik je v nadarjenem študentu hitro zaznal izjemne delovne navade in risarske sposobnosti ter ga je pritegnil k aktivnemu delu pri tedaj aktualnih projektih: načrtovanju Vrta vseh svetih (Žale), zapornice na Ljubljanici in sakralnega objekta v Velem Ižu v Dalmaciji, opremi različnih glasil in knjig, snovanju umetnoobrtnih izdelkov, ki so bili na prodaj v prodajalni Lectarija v Ljubljani, ter oblikovanju pasarskih in mizarskih izdelkov.

Na začetku druge svetovne vojne se je Kopač pridružil Osvobodilni fronti oz. uporu proti okupatorju. Kot grafični oblikovalec in ilustrator se je v ilegalnih tiskarnah upora ukvarjal z oblikovanjem partizanskih publikacij, denarnih bonov in različnih dokumentov, pa tudi s ponarejanjem okupatorjevih legitimacij, ki so omogočale gibanje ilegalcem.

Oktobra 1943 je bil aretiran in odpeljan v nemško koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se je vrnil junija 1945. Od oktobra 1947 do junija 1952 je bil nato zaprt še v domovini, saj je bil na dachavskih procesih nedolžen obsojen najprej na smrt, po pritožbi pa na 20-letno zaporno kazen s prisilnim delom, zaplembo premoženja in odvzemom državljanskih pravic. Leta 1971 ga je okrožno sodišče v Ljubljani z razveljavitvijo obsodbe na dachavskih procesih popolnoma rehabilitiralo.

Po drugi svetovni vojni je zasnoval množico spomenikov, spominskih plošč in nagrobnikov, posvečenih žrtvam NOB; najbolj znana je ureditev spominske Poti ob žici oziroma Poti spominov in tovarištva v Ljubljani (1958-1976). Z zavzetostjo je opravljal poklic konservatorja. Tudi po upokojitvi je v stroki ostal aktiven in je s svojimi izkušnjami pomembno prispeval k obnovi Plečnikovih Žal (1985-1992) in osrednje ljubljanske tržnice (1994-1995).

Njegovo življenjsko delo je nedvomno projekt zaščite in turističnega razvoja Velike planine. S tamkajšnjimi ljudmi je stkal prijateljske vezi, raziskoval je pastirsko arhitekturo in njen razvoj skozi čas ter zbiral etnografske predmete. Kot naravovarstvenik in borec za ohranitev čim bolj prvobitne podobe Velike planine je vse življenje bedel nad to edinstveno naravno in kulturno dediščino.

Gradivo, predstavljeno na razstavi, v večini prihaja iz Plečnikove zbirke Muzeja in galerij mesta Ljubljene in zasebne zbirke arhitektove hčerke Mojce Kopač. Kopač je sicer že leta 1999 v zbirko Plečnikove hiše predal zbirko Plečnikovih skic in svojih študijskih risb iz let 1934-1941, ko je bil študent in kasneje Plečnikov sodelavec pri projektu gradnje Vrta vseh svetih in Zapornice na Ljubljanici.

Gradivo za razstavo so posodili še Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Muzej za arhitekturo in oblikovanje ter Medobčinski muzej Kamnik.