Zombiji in hudi mački vztrajajo navkljub vročini

Predstavljajte si Ljutomer pred skoraj 120 leti. Možje s klobuki in ženske z naglavnimi rutami se sprehajajo po ulici po maši. Listje na bližnjem drevesu je dokaj mirno v brezvetrju. Gospod z očali in brki na trak posname prizore, ki bodo kasneje obveljali za začetke slovenske kinematografije. Gospod je Karol Grossmann in to je njegov prvi kratki film. Natančno 100 let kasneje, leta 2005, se v poklon pionirju slovenskega filma v Ljutomeru odvije prvi Grossmannov festival fantastičnega filma in vina.

Festival je sedaj že odrasel, a ni izgubil otroške radovednosti in navdušenja. Tako organizatorji kot udeleženci so v prvi vrsti predvsem ljubitelji žanrskega filma, ki v Ormož in Ljutomer pripeljejo filme, redko videne na velikem platnu, zakladnico znanj, od poznavanja razvoja grozljivke do mojstrskih veščin maskiranja, ter, seveda, zombije, ki vsako leto sklenejo dogajanje s povorko. Tekom let je festival gostil imena, kot so George A. Romero, Christopher Lee in Udo Kier, in tudi letošnja izdaja ni razočarala z izborom prejemnika častnega hudega mačka.

John McTiernan, mojster akcijskega žanra in režiser filmov, kot sta Umri pokončno in Predator, se je odzval povabilu, kar je med drugim pomenilo, da smo si Umri pokončno brez oklevanja ogledali v njegovi družbi. Predstavljajte si ljutomerski osrednji trg, počasi se noči, Bruce Willis je že v svoji ikonični beli spodnji majici, gospod, ki ga je na snemanju filma usmerjal in iz njega naredil filmsko zvezdo, pa se ležerno sprehodi do ograje, ki trg ločuje od kinodvorane pod zvezdami, se nanjo nasloni in s pristnim zanimanjem zre v platno.

Projekcija je nedolgo zatem zaradi bližajoče se nevihte prestavljena v Kulturni dom. Prizor, ko John McClane ubere bližnjico skozi Central Park v New Yorku, se ponovi, a nihče ni slabe volje, vsi samo zadovoljni, da bomo znova priča napetemu lovljenju sekund in verjetno hvaležni, da to ni Netflix in sekund ni mogoče prehitevati. Pa tudi veseli, saj v kinu s stropom in stenami ni komarjev.

Še nekajkrat se je nato zgodilo, da smo si McTiernanove filme ogledali v njegovi družbi. Med projekcijo 13. bojevnika, na primer, je sedel v vrsti pred nami in si po dolgih letih pustolovski film znova ogledal. Pozneje je povedal, da je marsikaj bolje, kot ima v spominu. Pred nabito polno dvorano pred projekcijo Predatorja je razkril podrobnost, spretno potezo, ki je iz Arnolda Schwarzeneggerja izvlekla najboljše.

McTiernan je pred začetkom snemanja uspešnice najel Carla Weathersa za vlogo protagonistovega starega prijatelja, mišičastega igralca, ki se je proslavil kot nasprotnik in kasneje zaveznik Sylvestra Stalloneja v prvih štirih filmih v franšizi Rocky. Weathers je takrat imel izklesano telo, hkrati pa je bil dober igralec, kar je Schwarzeneggerja, znanega po svoji izjemni tekmovalnosti, pripravilo do tega, da je mojstril svoje igralske veščine, med drugim z opazovanjem soigralca. Če je imel Weathers prizor, v katerem Avstrijca ni bilo, se je Schwarzenegger, namesto da bi počival v svoji prikolici, mudil za kamero in spremljal vsako njegovo igralsko odločitev.

Med pogovorom z Marcelom Štefančičem Jr. naslednji dan je McTiernan delil še marsikatero imenitno zgodbo, vključno s to, kako je zavrnil Stevena Seagala, ki je posebej za njun sestanek za dve uri najel prestižno italijansko restavracijo na Beverly Hillsu. "Nikoli nisem hotel delati z njim, ker sem menil, da so njegovi projekti fašistični, res grozni," je povedal ter dodal, da je Seagal vedno hotel v ospredje postavljati zgolj nasilje.

Naveza McTiernan-Štefančič je občinstvo razveseljevala sama po sebi. Režiser se je kdaj strinjal z opažanji kritika, kdaj sploh ne (lik Predatorja ni komunist, je zatrdil), ko pa je že med njunim prvim, krajšim pogovorom Štefančič omenil, da film Predator v misli prikliče Dostojevskega, je režiser z nasmeškom odvrnil zgolj "okej". Bilo je zabavno in sam McTiernan je občinstvo povabil na nadaljevanje njunega stand-upa naslednji dan, a hkrati je bil to lep primer, kako dobri filmi porodijo globlja razmišljanja in večkrat presežejo prvotne ideje ustvarjalcev. Akcijski film je kdaj samo preprosto akcijski film, hkrati pa, če parafraziram Rolanda Barthesa: Avtor je mrtev, živel gledalec!

Drugi gostje so bili letos morda malo v senci slavnega McTiernana, a so vseeno dobili svoje priložnosti, da zasijejo, predvsem pa je nekaj posebnega, ko jih srečaš na degustaciji vina po projekciji, kjer so hkrati v koži avtorjev in ljubiteljev filma ter skromno, včasih skoraj nejeverno sprejemajo komplimente.

Poletne nevihte, ki so bile sicer za mnoge dobrodošla sprememba po neizprosni vročini, so nekoliko pretresle razpored in lokacije dogodkov, a organizatorji so uspešno izpeljali celoten program. Festival je minil v duhu pristne prleške prijaznosti in gostoljubnosti, ali kot je povedala ena od udeleženk: "Ma, fantastično je. Kar je Metalcamp za metalce, je Grossmann za nas, ki imamo radi žanrske filme." Živel Grossmann!