John McTiernan za STA: Nikoli se nisem pretvarjal, da sem Svengali

McTiernan, letošnji častni gost Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina in prejemnik častnega hudega mačka, je v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja odigral ključno vlogo pri razvoju akcijskega žanra. Režiser uspešnic, kot so Umri pokončno, Predator in Lov na Rdeči oktober, je med enim od pogovorov na festivalu delil svojo definicijo filma, ki je zanj jezik, niz prizorov, ki mora potekati v točno določenem zaporedju.

V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja se je akcijski žanr uveljavil ob pravi eksploziji filmov. Kaj menite, da je bil povod za to? Med njimi so bili odlični filmi, kar je zagotovo pripomoglo k razvoju žanra, a zanima me, ali je bil po vašem mnenju vzrok za to eksplozijo tudi takratni duh časa.

V 50. letih so bili vesterni, ki so pravzaprav tudi akcijski filmi. Večina grozljivk takrat je nastala kot posledica tesnobnosti zaradi hladne vojne. Različni slogi, trendi so nekaj naravnega, vendar pa ne vem, zakaj točno se je preboj akcijskega filma zgodil v 80. letih, in v tem tudi ne vidim nobenega problema. Kar se je začelo dogajati v novem tisočletju, pa je po mojem mnenju resnično zaskrbljujoče. Vsi ti filmi, ki temeljijo na stripih, so grozljivi. Pri akcijskem filmu je bilo tako, da ko je uspelo enemu, so vsi drugi hoteli delati enako, ker so menili, da je to recept za uspeh. Morda je pri tem vlogo odigrala tudi večja osredotočenost na zaslužek.

Kritizirate Marvelove in D.C. Comicsove filme, ker s prikazovanjem superjunakov, ljudi z nadnaravnimi zmožnostmi ali nečloveških bitij po vašem mnenju navadnim ljudem sporočajo, da niso vredni lastnih zgodb, reprezentacije. Pravite, da gre za propagando višjih slojev. Ko enkrat ugledaš te filme v tej luči, je težko odmisliti to idejo. Kaj je vaš recept za protiukrep?

Res je grozljivo, ampak če bi se to zavedanje razširilo in postalo vseprisotno, bi se situacija že sama po sebi spremenila, obdobje te ideje bi se končalo. Iskreno, mislim, da bi bilo bolje za vse, če bi ta dominanten način prikazovanja postal del kaotičnosti človeških bitij. Reprezentacija v umetnosti, to kratko in abstraktno popisovanje časa, če citiram Shakespeareja, je način, kako se ljudje sporazumevamo, rešujemo zadeve, kako se pogovarjamo o času in o tem, kar smo izkusili.

Snemanje filmov, to vizualno pripovedovanje in reprezentacija, se ne izogne svojevrstni odgovornosti. Na primer, akcijski film lahko ustvari like, po katerih se lahko zgledujemo, osvetli vrednostne sisteme, ali pa zgolj perpetuira začaran krog nasilja. Ste imeli med snemanjem filmov kakšen nabor načel, ki se jim ne bi nikoli odrekli?

Če delate na masovnem filmskem tržišču, se zavedate, da ima uspešen film družbeno odgovornost. To ni moja ali režiserjeva odgovornost, je družbena. Nikoli si nisem drznil, da bi skušal poučevati ali izboljševati reči, a sledil sem nekakšni Hipokratovi prisegi, da če že ne drugega, vsaj ne škodiš nikomur. Ko je postalo jasno, da filmski studii tržijo pornografijo orožja, sem težil k temu, da ne snemam filmov, katerih bistven del so pištole.

Med snemanjem Zadnje velike pustolovščine sem se dva ali tri tedne prerekal s studiom o prizoru, v katerem deček v roke vzame pištolo. Hoteli so, da jo večkrat uporabi, da zagrozi ljudem, a sem se jim zoperstavil in na koncu smo pristali na kompromis. Deček uporabi pištolo, da zagrozi liku smrti. To je bil recimo primer družbene, moralne odgovornosti. To je film za desetletne do dvanajstletne otroke in nisem hotel, da se v njem problem razreši z uporabo pištole.

Ljudje včasih gledajo zviška na akcijske ali na splošno žanrske filme ali jih podcenjujejo, vendar pa je lahko na temeljih takšnega odnosa lažje preigravati pravila žanra in ustvariti nekaj novega, ker ni določenega pritiska, prevelikih pričakovanj. Sami ste si že od nekdaj želeli delati v mainstreamu. Je bil eden od razlogov za to tudi želja, da bi sistem spremenili od znotraj, ga nadgradili, prenovili?

Nisem si želel popraviti sistema od znotraj, sem si pa želel biti del njega. Imel sem ambicijo, želel sem sodelovati v tistem času, debati, prispevati h kulturi. Obstaja čudovit niz znanstvenofantastičnih romanov škotskega avtorja Iaina Banksa, ki je umrl že pred leti, v katerih predstavi svojo vizijo prihodnosti, ki jo imenuje preprosto Kultura. Gre za bitja od vsepovsod, na tisoče planetov, ki so si podobna v tem, da imajo lastne kulture, zbirke znanj in so sposobna medsebojne komunikacije. Nekakšna univerzalna svetovna vlada se imenuje Kultura. Posameznik je lahko del tega ali pa odide. Ni nobenih pravil, no, so nekatera pravila glede civiliziranega obnašanja, vendar pa je vse drugo prostovoljno. In v tem se skriva moč tega sistema.

V tem se pogosto, ali pa se je vsaj nekoč, po osamosvojitvi, skriva moč Severne Amerike, zlasti severa ZDA in Kanade. No, Britanska Kolumbija je neodvisna, medtem ko je vzhodna Kanada še vedno bolj zadrgnjena in povezana z Združenim kraljestvom. Kultura v severnem predelu Severne Amerike je temeljila na principu prostovoljne participacije. Nekaj počneš, zato ker to hočeš, in nihče te ne sili. Skupnost se za nekaj odloči, ker je to najprimernejši način, je samoupravna. Žal to nikoli ni veljalo za jug ZDA, kjer niso nikoli marali ideje o samoupravljanju, nikoli se niso zares pridružili ideji demokracije. Njihov cilj je bilo vladanje nad vsemi, nad katerimi lahko vladajo. Ameriški jug je popolnoma drugačen kraj kot sever in vedno je bilo tako.

Podatkovni novinar Nate Silver vodi spletno stran FiveThirtyEight, kjer si lahko ogledaš tipičen zemljevid rdečih in modrih zveznih držav ZDA, modra barva na vzhodni in zahodni obali ter ogromna rdeča sredina. Vendar pa obstaja še en zemljevid, kjer je njihova velikost odvisna od števila prebivalcev. Nenadoma celotni ameriški srednji zahod kar izpuhti in kar postane jasno, je, da so rdeče države konfederacija, to je zemljevid državljanske vojne. Republikanska stranka je konfederacija, preostanek države pa je moder. To je lokalno, a hkrati tudi do neke mere globalno, saj smo Evropa, Severna Amerika in večina Južne Amerike ena država, ena kultura. Na primer, mi vsi vemo, kdo je predsednik madžarske vlade in zakaj ga večina med nami ne mara. (premolk) Bil je čas, ko sem mislil, da hočem postati antropolog, in ko nimam drugih obveznosti, domačih nalog, začnem prebirati in razmišljati o teh rečeh.

Opazila sem, da se v vaših filmih pojavljajo pomembni, dodelani liki, ki so, recimo, temnopolti ali pripadniki drugih rasnih manjšin, pripadniki delavskega razreda, ki presegajo stereotipe. V filmu Afera Thomasa Crowna niste hoteli, da je glavna igralka 20 let mlajša od svojega soigralca. Izbrali ste Rene Russo, ki je bila takrat stara več kot 40 let, podobno kot glavni igralec, Pierce Brosnan. Leta 1999 je bilo to prelomno in žal še vedno kdaj je. So se takšne odločitve zgodile naključno, spontano ali namensko?

To so bile reči, ki sem jih hotel narediti. Odkril sem, da sem nekaj časa imel moč, da lahko to naredim, in ko sem uzrl priložnost za kaj takega, nisem okleval. Lik admirala v Lovu na Rdeči oktober je predstavljen kot najpametnejši človek v državi. Vprašal sem se, komu ameriška javnost najbolj zaupa, in takoj pomislil na Jamesa Earla Jonesa, ki velja za najbolj zaupanja vrednega, modrega človeka v ZDA. Takrat je bil en sam temnopolti admiral v ameriški mornarici in ko je film izšel, je bilo kar nekaj zlobnih komentarjev, kako ta izbira ni bila dobra, ker ni odsevala realnosti. Ogromno različnih stvari je, ki se ne morejo zgoditi, dokler jih ljudje ne ugledajo ali si jih predstavljajo, torej je naša odgovornost, da si jih predstavljamo prvi in jih pokažemo. Admiral v tem filmu je temnopolti moški, ki ima avtoriteto, in ko nekaj naroči mlademu, čednemu, visoko izobraženemu belcu, slednji brez oklevanja reče zgolj "da, gospod". To sem hotel pokazati.

V Aferi Thomasa Crowna nisem hotel skoraj 50-letnega moškega in 25-letne punce. To me spominja na sluzaste ljudi, ki redno hodijo v Las Vegas. Vedno sem sovražil takšen življenjski slog. Z Rene smo odkrivali veliko novih reči, medtem ko smo se trudili, da bi njen lik izpadel odločen, močan. Da bi to dosegli, sem najel gospo, ki je pred tem 20 let vodila bordel, znan po sadomazohističnih spolnih praksah. Ženske je znala naučiti, kako naj bodo odločne, a ne jezne. Rene je sprva mislila, da ne more biti odločna v odnosu z moškimi, ne da bi bila jezna, a po tem, ko je preživela nekaj časa s to gospo, je bila sposobna odigrati prizore na način, da je bilo jasno, da se ne boji moških, saj je izvor jeze pravzaprav strah. Oba glavna lika sta v tem filmu samostojna, enakovredna partnerja in posledično je to dobra ljubezenska zgodba.

Tekom tega procesa smo odkrili, da je mnogo majhnih reči, kot je pogled ali cela vrsta gest, h katerim se ženske zatekajo, da bi se izognile konfrontaciji z moškimi. Kadarkoli smo jih opazili pri Rene, smo jo na to opozorili in prizor še enkrat posneli. Nikoli prej se nisem zavedal teh reči, a od takrat dalje sva jih znala prepoznati tako jaz kot Rene. Že med odraščanjem sem zaradi svoje družine prišel v stik s to osnovno idejo, da je moč ženske merilo moškega, ki je z njo: močan moški se ne boji močnih žensk in močnejša ko je ženska, močnejši je najverjetneje tudi moški, ki je z njo.

Sodelovali ste z mnogimi filmskimi zvezdami. Obstaja nekakšen splošen recept za uspešno usmerjanje igralcev in igralk, ki jih nato privede do najboljših možnih kreacij, ali gre bolj za pristop, ki se razlikuje od primera do primera?

Vedno je odvisno od primera, da. Ne gre za ustvarjanje igralčevih nastopov, vlog, vse, kar je, je poskus razumevanja, kako delujejo. Treba jim je omogočiti, da lahko počnejo to, kar znajo početi, in jih zaščititi. Vem, da obstajajo filmarji, ki se bodo pretvarjali, da so ustvarili vlogo, a sam tega nikoli nisem počel. Hotel sem delati z dobrimi igralci, ravno zato, ker se nisem nikoli pretvarjal, da sem nekakšen Svengali.

Spomnim se zgodbe s snemanja Lova na Rdeči oktober. Sean Connery je imel v svoji pogodbi pravilo, v skladu s katerim je delal le osem ali 10 ur na dan. Ker sem mu bil všeč, mi je enkrat ustregel in ostal na snemanju dlje ter posnel dodatne prizore. Ko sem si jih kasneje ogledal, sem se njemu in studiu opravičil in izrazil željo, da bi te prizore posneli še enkrat. Seanu sem rekel, da je popolnoma dobro odigral, prizore bi lahko uporabili v filmu, vendar pa v njih ni bil Sean Connery s tistim značilnim žarom. Povedal sem mu, da ga nikoli več ne bom prosil, da podaljša svoj delovnik, saj sam najbolje ve, kako in kaj. Tiste prizore smo posneli še enkrat, Sean pa je bil presrečen, da sem znal opaziti razliko. Bil je že starejši in je moral biti pozoren na veliko reči, vendar pa je od takrat dalje vedel, da ga bom zaščitil. To je bil pravzaprav edini razlog, da je nato z menoj posnel še en film.