Režiser Benjamin Kreže: Trboveljski slavčki kot pozabljen svetovni fenomen

Dokumentarni film v produkciji zavoda Solsticij sledi zgodbi pozabljenega fenomena otroškega pevskega zbora Trboveljski slavček. Poleg arhivskih posnetkov so tu še pričevanja poslednjih živih pevk in pevca, ki se spominjajo izjemnih let, preživetih z zborom. V desetih letih so izvedli 255 koncertov in z vlakom prepotovali 20.000 kilometrov. Otroke, ki so doma jedli ajnpren, so v tujini pričakale bogato obložene mize in evforično občinstvo, ki jih je obsipalo s cvetjem. Lačni, bosi in slavni bodo na RTV Slovenija sicer predvidoma na sporedu konec leta.

Težko si je predstavljati fenomen, da je bil zbor Trboveljski slavček tako rekoč svetovna atrakcija. Kako je prišlo do takšnega uspeha, navdušenja? Te široke prepoznavnosti?

Da, res si je to zelo težko predstavljati, sploh če vemo, iz kakšnega okolja in razmer so pevke in pevci izhajali. Vendar pa so po mojem mnenju, in ne samo mojem, prav nemogoče razmere, to težko socialno okolje botrovali njihovemu izjemnemu uspehu. Otroci namreč niso imeli ničesar in prav zbor jim je pomenil vse.

Zborovodja, Primorec Avgust Šuligoj jim je predstavljal lik očeta, saj je zanje skrbel, jih vzgajal in jim s svojo skromno učiteljsko plačo celo kupoval čevlje, oblačila in šolske potrebščine. Otroci so, kot kaže, zgradili čisto poseben odnos do zbora, do zborovodje. Zbor jim je predstavljal tudi vstopnico v čudoviti beli svet, izhod, čeprav začasen, iz trdega okolja in zaprašene črne doline.

Otroci so z zborom potovali v največja evropska mesta, tam so bili slavnostni sprejemi in neverjetno navdušenje nad njihovim petjem. Takrat so bili seveda drugi časi in tudi zborovsko petje je pomenilo nekaj povsem drugega kot danes. Takrat je bilo to nekaj modernega in svežega. Bilo je bližje fenomenu kasnejše pop kulture, fenomenu zvezdništva in fenovstva, o čemer priča dejstvo, da so Trboveljskim slavčkom njihovi občudovalci sledili s koncerta na koncert po vsej Evropi. Fenomen zvezdništva se je šele mnogo kasneje v celoti izrazil s prihodom Beatlov.

V filmu je jasno izrečeno, da so Slavčki peli izredno zahtevne pesmi. Kako je zborovodja Šuligoj dosegel tako visok nivo izvedbe?

Leta 1936, na prvem mednarodnem kongresu za sodobno glasbo v Pragi, je 600 vodilnih muzikologov Trboveljskemu slavčku podelilo priznanje kot najboljšemu zboru na svetu. Premagali so celi Dunajske dečke. Ob ogledu partitur, ki naj bi jih Slavčki izvajali, so namreč zbrani strokovnjaki nejeverno zmajevali z glavami ter bili enotnega mnenja, da kaj tako zahtevnega ni sposoben izvesti noben zbor, sploh pa ne majhni, revni otroci brez vsake glasbene izobrazbe. Vendar se je izkazalo, da ne samo, da so tega sposobni, ampak so najtežje atonalne in celo bitonalne skladbe izvajali s tako lahkoto, zanosom in perfekcijo, da so vsi zgolj strmeli.

Seveda pa je bil Šuligoj tudi izjemen pedagog, na svoje stroške je celo potoval po Evropi in pri takratnih najboljših zborih raziskoval njihove metode poučevanja, da je lahko izdelal lastno. Takšno, ki bo delovala z "njegovimi" otroki v njihovem specifičnem okolju.

Ob delu z otroki se je Šuligoj dobro zavedal, kako občutljiv je mlad glas, tako da ni nikoli pretiraval z vajami. Vsakokrat, ko so se učili kakšne nove skladbe, jim je to skušal približati tako, da jim je najprej predstavil in naslikal besedilo, tako da so se otroci lahko čustveno vživeli in se z njim povezali. To je bila osnova za nadaljnje delo. Zahteval je tudi strogo disciplino, vendar ne s prisilo, temveč bolj skozi šalo, da so se otroci lahko sprostili ter postali naravno disciplinirani, čuječi. Lahko rečemo, da je bil Šuligoj tudi izjemen psiholog otroške duše.

Za ta zbor so od vsega začetka z velikim veseljem pisali najboljši slovenski in tuji skladatelji. To je bila takrat velika novost in bil je preboj, saj so pred tem otroški zbori izvajali izključno enostavne pesmice.

Verjetno pa je bil eden od razlogov uspeha tudi njihov moto, da je potrebno peti "od srca do srca", se pravi čustveno angažirano, da lahko poslušalec tudi začuti, ne samo sliši.

Vseeno verjetno velja biti zadržan pri slavljenju revščine, deprivilegiranosti kot najbolj ustrezne odskočne deske v življenje.

Da, a mislim, da bodo prav ti otroci šele res cenili vsako ponujeno priložnost in zanjo dali od sebe vse in še več. Tudi njihov notranji doživljajski svet bo povsem drugačen od otrok iz "normalnega "okolja, polnejši bo in bogatejši, nedolžno pripravljen sprejeti stvari, ki so v resnici najtežje ali skoraj nemogoče. Tu mora biti še človek, ki je vrhunski psiholog, genialen zborovodja, velik humanist in metodik, ki bo posedoval takšno karizmo in šarm, da bo otroke že samo s svojo prisotnostjo navdihoval ter jih z nezmotljivim občutkom in navidezno lahkotnostjo vodil do največjih višin.

Lahko pojasnite še vlogo Joeja Valenčiča in njegove najdbe, ključne za vaš film?

Vse, kar je znanega, da obstaja o Trboveljskem slavčku, je zvočni zapis radijskega prenosa koncerta iz Evrope v ZDA. Prenos iz leta 1938 je bil prvi neposredni tovrstni radijski prenos, zaradi izjemnih uspehov pa je bil ravno Trboveljski slavček tisti, ki mu je pripadla čast, da pri njem sodeluje.

Koncert je prenašalo 110 ameriških radijskih postaj in poslušalo več kot šest milijonov ameriških poslušalcev. Takrat je bila snemalna tehnika še precej v povojih, ljubljanski studio še ni imel možnosti snemanja, od lepega vremena nad Atlantikom je bilo odvisno, da je prenos kar se da čist prispel na svoj cilj, kjer so ga verjetno neposredno z mikrofona posneli na kakšno ploščo.

Leta 2004, ko je Trboveljski slavček praznoval 75. obletnico, je takratni organizator proslave stopil v stik z ameriškim Slovencem Joejem Valenčičem, ali bi mu nemara lahko priskrbel podatke o prenosu. Nedolgo zatem je Valenčič javil, da je pri ameriškem zbiratelju starih radijskih oddaj našel kar sam prenos! Zbiratelj mu ga je poslal na kaseti za pet ameriških dolarjev. Najdba je bila ključnega pomena za nastanek filma, brez tega posnetka ga sploh ne bi bilo.

Zakaj je po vašem mnenju zbor med vojno in po njej zašel v pozabo? Nekaj so seveda vojne razmere, a po njih ni več čisto zares zaživel ...

Verjetno je bilo vzrokov več. Tretjina pevcev je med vojno umrla, tu so bile spremenjene povojne socialne razmere, razne intrige in podtalna negativna delovanja proti zboru in predvsem Šuligoju. Iz meni ne povsem znanega razloga so ga želeli pregnati z mesta, ki naj bi ga zasedel domačin. Vabili so ga tudi, naj pride v Ljubljano, češ da ga tam čakajo odlično plačana služba ter izjemni pogoji dela. Vendar je Šuligoj po vojni spet sestavil zbor, izvedli so še en koncert, pri katerem pa je iz prej omenjenih razlogov ostalo. Nekaterim res ni bilo v interesu, da se spomin na ta zbor ohrani. Ko sem opravljal raziskavo za film, so se le še redki, predvsem starejši domačini spominjali tega fenomena.

Kako si razlagate, da je in še vedno v Zasavju vznikne toliko vrhunske umetnosti?

Rečemo lahko, da je Zasavje zelo poseben prostor, kjer so se zaradi rudnika "talile" najrazličnejše narodnosti. Sem so na delo prihajali ljudje iz vse Evrope. S seboj so prinašali svojo kulturo, znanja in veščine, ki so se potem združile v prav posebno mešanico. Menim, da vrhunska umetnost težko obstaja v sladkih ter zmehčanih pogojih, zasanjana postane in je brez prave ostrine. Tukajšnji trši pogoji življenja verjetno predstavljajo določeno prednost ali pa pogubo. Kajti to okolje s svojim delavskim štihom in praktičnim umom ne predstavlja vedno najboljše spodbude.

Prav tako mislim, da so morali biti ljudje iz teh krajev zaradi zahtevnih razmer zelo ustvarjalni, da so lahko kolikor toliko normalno živeli. Stvari, ki jih niso mogli kupiti, so izdelovali sami in si izmenjavali predvsem obrtna znanja, si medsebojno pomagali. Rečemo lahko, da so kot skupnost skrbeli drug za drugega, to je veljalo predvsem za najrevnejše. Kreativnost se je porodila iz nuje. Sprva seveda ne zaradi umetnosti, ampak zaradi preživetja. Toda ustvarjalni potencial je ostal in še vedno živi, občutljiv umetnik ga lahko izkoristi.

Ima zgodba o zboru Trboveljski slavček po vaši presoji potencial tudi za celovečerni igrani film? Ste kdaj razmišljali v tej smeri?

Izjemen potencial ima. Najprej sem načrtoval igrani film, a to je produkcijsko izjemno zahteven projekt in takrat nisem našel pravega načina, da bi se lotil tega. Želja in volja še vedno obstajata, vendar mora vse skupaj verjetno dozoreti v pravi smeri. Zame so Slavčki ena največjih in najbolj navdihujočih zgodb, kar sem jih slišal. In to v svetovnem merilu.