Na Notranjskem bogata dediščina prazgodovinskih gradišč

Angleško-slovenska monografija s podnaslovom Notranjska med prazgodovino in antiko je izšla lani kot 45. zvezek serije Katalogi in monografije pri Narodnem muzeju Slovenije ter že v naslovu zameji arheološko topografsko pokrajino Notranjske med Okro (Nanosom) na zahodu in Albijsko goro (Snežnikom) na jugovzhodu. Okra v pomenu "ostra" gora je antično ime za Nanos, za prelaz Razdrto in najbrž za naselje Grad pri Šmihelu pod Nanosom. Albion oz. Albijska gora v pomeni "bela" gora ustreza sodobnemu oronimu Snežnik.

Monografija je nastala na podlagi doktorata, ki ga je Laharnar nadgradil z analizami in interpretacijami lidarskih podatkov. Ti so pridobljeni z laserskim skeniranjem površja, ki je v visoki ločljivosti za Slovenijo na voljo od leta 2015 in za katerega Laharnar pravi, da je revolucionarno novo orodje v arheološki topografiji. Nedavno je njegova knjiga prejela priznanje Slovenskega arheološkega društva za izjemen dosežek v arheologiji.

Kaj so gradišča?

Gre za utrjene naselbine iz bronaste in železne dobe, večinoma na vrhu vzpetin, ki se pojavljajo po Evropi, vendar pa so prva gradišča na Slovenskem še starejša in so datirana že v mlajšo kameno dobo, v 5. tisočletje pred našim štetjem. "Gre za zelo star fenomen, njegova starost in razvoj sta pravzaprav še vedno stvar nadaljnjih raziskav," je v pogovoru za STA povedal Laharnar, kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije.

"Gradišča na območju Slovenije so enega od vrhuncev poselitve doživala v želeni dobi," torej nekje od 8. stoletja pr.n.š. pa do prihoda Rimljanov v zadnjih desetletjih pred našim štetjem, ko začnejo večinoma zamirati. Vendar pa arheologi ugotavljajo nekatere regionalne razlike, "vse kaže, da je dinamika opuščanja gradišč povezana z različnimi politikami gradiščarjev do rimskih osvajalcev, saj nekatera ostanejo obljudena kot rimska naselja vse do 3. in 4. stoletja".

Glede na višinsko lego ter utrjenost z obzidjem iz kamna ali okopom iz lesa in zemlje je logika gradišč obrambna oz. vojaška. "Obzidje zgradiš, če se počutiš ogroženo. Vzporedne študije sočasnih grobišč kažejo, da je bila družba v železni dobi zelo militarizirana, saj v grobovih iz 5. in 4. stoletja pred našim štetjem najdemo veliko več vojaških predmetov kot pred tem," pravi Laharnar.

Posebnosti notranjskih gradišč

Na Notranjskem je več kot 100 gradišč, odkrivajo se nova. "Gradišča se tod vedno pojavljajo na vzpetinah, kar je verjetno povezano z upravljanjem in nadzorom pokrajine - doline niso bile le bolj nevarne, ampak tudi namenjene pašnikom, medtem ko so bila pobočja poljedelska. Odličen primer dobro ohranjene gradiščne krajine je med Pivko in vzhodnim zaledjem Ilirske Bistrice, kjer so gradišča Šilentabor, Grmada, Čepna, Knežak in Šembije postavljena na rob prepadne stene in tako odlično naravno zavarovana, z obzidjem je branjeno njihovo lažje pristopno pobočje."

Zanimiv je fenomen, ki ga je Laharnar poimenoval "gradiščne srenje". Gre za skupine gradišč, lociranih skupaj, kar je med drugim značilno za gradišča v okolici Slavine, kjer so v neposredni bližini kar štiri, pri čemer sta Slavinsko gradišče in Baba oddaljena le 600 metrov zračne črte in sta po najdbah sodeč sočasni.

Najzanimivejše arheološke najdbe - notranjska železnodobna noša

Na notranjskih gradiščih in v njihovi bližini je bilo najdenih na stotine predmetov, a povsem specifični za Notranjsko so bronasti in pogosto z emajlom okrašeni obeski pasnih sklepancev s človeško glavo, ki so bili del ženskih oblačil. Eden, ki prikazuje stiliziran prizor rojevanja, krasi naslovnico monografije. Gre za najdbe iz 2. in 1. stoletja pred našim štetjem.

"Pasni sklepanci so priče lokalne ustvarjalnosti in identitete iz časa, ko Rimljani prodirajo na to območje," Laharnar komentira najdbe z območja Cerknice - z Ulake nad Starim trgom pri Ložu in z Žerovniščka. "Ti drobni predmeti notranjske železnodobne noše so nekaj posebnega, saj so povsem avtentični, ker takih ne najdemo nikjer drugje v svetu. Podobno velja za nekatere oblike zaponk za obleke."

Kot pravi Laharnar, predvsem na območju Loške doline, Cerknice in Postojne prepoznavamo to, kar je tradicionalno razumljeno kot keltski material, tako v denarju kot v noši. Gre za zelo podobne najdbe tistim iz osrednje Slovenije in širšega srednjeevropskega keltskega sveta.

Prvi pisni antičnih viri za to območje sicer omenjajo Karne in Japode, arheologi pa domnevajo tudi močan vpliv Tavriskov z območja vzhodno od Vrhnike, a Laharnar opozarja, da je pri morebitnih "interpretacijah poznoprazgodovinskih in antičnih etničnih opredelitev potrebna zelo velika previdnost".

S tega območja so sicer tudi bronasti kipec boga vojne Marsa z rogovi, zlati uhani, večbarvna steklena vaza, kipec darovalke ter srebrni rimski in keltski novci, za katere Laharnar pravi, da so imenitne najdbe, a za te antične predmete najdemo dobre primerjave širom rimskega imperija.

Začetki arheoloških raziskav gradišč na Notranjskem

V odsotnosti gomilnih grobišč je bil na Notranjskem že ob začetkih moderne arheologije fokus na raziskovanju naselbin, saj so tukaj "edini spomeniki iz prazgodovine gradišča". Že lokalno prebivalstvo jih je v preteklosti prepoznavalo skozi mitološke pripovedi o velikanih ajdih ali divjih babah.

Iz 80. let 19. stoletja za Notranjsko obstajajo odlične skice gradišč Alfonsa Müllnerja, konservatorja Centralne komisije za raziskovanje in varstvo kulturnih spomenikov. "Pravzaprav je šokantno, da so načrti, ki jih je objavil davnega leta 1888, ostali najboljši topografski podatek o teh gradiščih vse do pred nekaj leti, ko smo začeli uporabljati lidarske podatke," pravi Laharnar.

Raziskave se nadaljujejo, zanimanje za arheološko dediščino narašča

V zadnjih letih je potekalo več lokalnih, nacionalnih in nadnacionalnih projektov, ki so obravnavali tudi dediščino gradišč. Narodni muzej Slovenije je v sklopu projekta Arheološke eKrajine Podonavja vizualiziral gradišče Ulaka nad Starim trgom pri Ložu. Na Krasu in v Istri je potekalo oživljanje dediščine kaštelirjev.

Zasebni zavod Krasen Kras je bil ustanovljen prav zaradi oživlja dediščine kraškega gradišča Debela griža pri Volčjem Gradu, leta 2020 pa je izdal tudi prvi slovenski prevod knjige Carla Marchesettija Prazgodovinska gradišča Trsta in Julijske krajine iz leta 1903, ki še vedno velja za izredno pomembno delo za arheologijo slovenskega prostora. Lani so Narodni muzej Slovenije, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU in Univerza Wisconsin-Oshkosh na Babi pri Slavini pri Postojni prvič izvedli enomesečno poletno šolo arheologije za študente te ameriške univerze, ki se bo nadaljevala naslednje leto.

daljša različica tematskega prispevka je dostopna na https://misli.sta.si/