Dović: Cenzura je neizčrpna in vedno aktualna tema

Kadar beseda teče o cenzuri, ima večina od nas še vedno pred očmi podobo cenzorja, ki se sklanja nad besedili in jih veselo črta? Kakšne so bile oblike cenzure nekoč?

Res je, cenzuro si najlažje predstavljamo v njeni klasični obliki, ko cenzor z rdečim svinčnikom v roki odloča, ali in v kakšni obliki lahko neko besedilo pride javnosti pred oči. Na ta način je bila denimo v predmarčni dobi dvakrat cenzurirana slovita Prešernova Zdravljica. A s tem seveda možnosti cenzure še zdaleč niso izčrpane. To dobro prikaže aktualna razstava v NUK z naslovom Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne, ki sem jo pripravil s sodelavci in bo na ogled do 25. novembra. Že dolgo 19. stoletja razkriva, kako so se prakse nadzora spreminjale - od preventivne predcenzure do represivne pocenzure, ki deluje prek policije in sodnega aparata, od nadzora uvoza publikacij do omejevanja dostopa v knjižnicah. Podobno pisano je bilo 20. stoletje - od regresije h klasični represiji med vojnama in totalitarne cenzure v socializmu do povsem novih težav ob koncu stoletja po prehodu v kapitalizem.

V današnjih časih ni poosebljene cenzure, je tudi manj očitna, a je vendarle prisotna. V kakšnih oblikah vse in kaj je po vašem najbolj značilno za novodobno cenzuro? Na kakšne načine ta dosega svoje cilje?

Problem cenzure v današnjem času ni umanjkal, temveč se je kvečjemu dodatno zapletel. Po eni strani je težaven že pojem - sam denimo zagovarjam ožjo rabo, kjer je cenzura nujno povezana z nosilci moči in možnostjo sankcioniranja, torej zlasti z državo.

Vendar ta tip cenzure danes ni prevladujoč, razen v skrajno avtoritarnih režimih ali v vojni. Zato klasični kategorialni aparat za analizo sodobnih razmer ne zadošča; širši okvir nudi denimo t. i. nova cenzurna teorija, ki cenzure ne razume le kot delovanja represivnih institucij, temveč kot razpršen, vseprisoten pojav z množico cenzorskih akterjev - tudi neosebnih in strukturnih, kot so trg, kulturni kodi in podobno. Problemi pri sodobni cenzuri so večplastni in nikakor ne enoznačni. Izzivi se kažejo denimo na področjih ekonomije (kapitalistični knjižni trg), etike (politična korektnost proti svobodi govora) in zakonodaje (defamacijski procesi).

Pred hude izzive nas postavljajo tudi prehod iz tiskane v digitalno paradigmo, razvoj "nadzornega kapitalizma", množično zbiranje podatkov in rastoči vpliv zasebnih korporacij. Kako se soočiti z vse bolj razširjenim pojavom "fake news"? Ravno lažne novice so zanesljivo znamenje, da se je cenzurna paradigma tiskane dobe, paradigma utišanja (zatrtja, onemogočenja neželene vsebine) izpela.

Nadomestila jo je nova paradigma, ki jo imenujem paradigma utopitve: neželene informacije se ne utiša, temveč utopi v vrtincu dezinformacij, demantijev, nasprotnih mnenj, relativizacij in diskreditacij. Mislim, da je to generalni trend, a vseeno obstaja veliko indicev, da se lahko cenzura kadarkoli vrne v vsej širini historičnih praks - vse tja do sežiganja. Tu ne mislim le na zaskrbljujočo krepitev avtoritarizmov po svetu. Med najbolj vročimi primeri je danes nedvomno primer Assange; njegova razrešitev bo precedenčna tudi za zahodni svet. Ali res živimo v svobodnem svetu, če je razkrivanje državnih nečednosti na koncu strogo sankcionirano?

Kdaj se razvijejo najhujše oblike ali prakse cenzure?

Malo za šalo, a ne povsem: najslabše je tam, kjer cenzure ni (več). Totalitarni režimi so v resnici najhujši, saj lahko cenzuro "odpravijo" v prisilnem enoumju - strah pred sankcijami samocenzurno zaščito tako okrepi, da cenzura sploh ni potrebna. Jugoslovanski socializem, ki je bil sicer neprimerljivo bolj toleranten od tistih v vzhodnem bloku, se je, denimo, razglašal za družbo brez cenzure.

Toda to je bilo mogoče le zato, ker so vse ustanove in medije obvladovali preverjeni kadri in ker je bilo vsem akterjem v sistemu jasno, kaj je dovoljeno in kaj ne. Če je mejo dovoljenega kdo vendarle prestopil, so takoj sledile sankcije. Spomnimo se le Kocbekove anateme, pa pozneje represivnih posegov zoper razne revije in podobno. Po drugi strani so imele nekatere birokratsko najbolj rigorozne cenzure, denimo francoska pred francosko revolucijo in tudi habsburška pred marčno revolucijo, v resnici dva obraza: cenzorji nikakor niso bili le režimski psi čuvaji, temveč so bili vrhunski strokovnjaki, ki so bdeli nad tem, da je bila knjižna produkcija čim bolj kakovostna. Malesherbes ali Kopitar sta torej svojo cenzorsko službo opravljala s ponosom.

Kako je s cenzuro literarnih in drugih umetniških del v Sloveniji?

Cenzure v klasičnem smislu seveda danes ni, vsak lahko ustvarja in objavlja, kar hoče. Toda na nekaj omejitev ustvarjalci vendarle trčijo. Nekateri med cenzurne dejavnike štejejo kapitalistični trg, ki z zahtevo po profitu ali vsaj pokritju stroškov po svoje filtrira in kroji produkcijo. To je seveda res, a sam učinkovanju trga ne pravim cenzura, ker gre za povsem drugo raven. Tudi država seveda lahko posredno vpliva na kulturno ponudbo - z izbiro subvencioniranih knjig, revij in umetniških projektov.

A tudi tega ni mogoče šteti za cenzuro v strogem smislu, saj sistem vsaj v načelu temelji na podpori kakovostni, t. i. elitni produkciji. Ločnico med trivialnim in elitnim seveda lahko problematiziramo, a cenzuri bi se najbrž bolj približali v primeru, če bi se zgodil denimo ideološki prevzem komisij in bi državne subvencije dobivala samo še dela s točno določeno orientacijo.

Še en zanimiv vidik, ki sta ga odprla odmevna slovenska primera Pikalo in Smolnikar, je sodni - vprašanje defamacijskih procesov zoper literarne avtorje. Tu spet ni mogoče govoriti o cenzuri v ožjem smislu. Kot je pokazala analiza teh primerov, se v njih krešeta dva legitimna pravna koncepta, svoboda govora in zaščita dobrega imena. Sodišče je na primeru Smolnikar sicer padlo na preizkušnji zdrave pameti, saj je bila prvotno odmerjena kazen pisateljici globoko nesorazmerna; če bi prisluhnilo literarni stroki, bi bila razsodba bolj razumna. A vendar tudi defamacijske tožbe niso zares cenzurni problem - cenzuri se približajo šele takrat, ko jih zlorabljajo mogočniki.

Še manj očitna je samocenzura, katere so tiste okoliščine, ki jo najbolj vzpodbujajo?

Samocenzura je vedno prisotna, njeno raziskovanje pa je v resnici zelo zahtevno, pogosto lahko samo posredno sklepamo o njeni ravni. Strah in negotovost jo najbolj okrepita. Umetnik se prav gotovo odziva na okoliščine - ali ga bodo morebitne cenzurne sankcije prizadele le moralno (ne bo mogel v javnost s svojim delom), ali ga bodo udarile po žepu z globami, ali lahko pristane v zaporu ali pa je nemara ogroženo celo njegovo življenje in življenje njegovih bližnjih? Lahko si torej mislimo, da je bil recimo predmarčni avtor na Kranjskem pod sicer rigoroznim cenzorskim režimom Metternicha in Sedlnitzkega vendarle bolj sproščen kot avtor v Stalinovi Sovjetski zvezi, ki se je soočal z grožnjo gulaga ali celo likvidacije.

Ob napadu ruske vojske v Ukrajini so se v nemilosti znašla številna ruska dela, pa tudi umetniki sami, odmeval je tudi odpovedan koncert skupine Laibach v Ukrajini. Je vse to tudi mogoče šteti v polje cenzure?

Kot smo pokazali že na razstavi, je vojna od nekdaj pretveza, s katero lahko država s pomočjo represivnega aparata skoraj čez noč obnovi klasične cenzurne vzorce, ki temeljijo na totalnem nadzoru in okrepljeni propagandi. To se je zgodilo že med prvo svetovno vojno, in ravno tedanja groba represija je pomembno prispevala k neuglednemu koncu prej v marsikaterem pogledu solidnega Habsburškega imperija. Podobno danes ravnata tudi Rusija in Ukrajina, seveda prilagojeno novi, informacijski dobi.

V tem kontekstu najbrž ni težko razumeti, zakaj Laibach ni gostoval v Ukrajini. Nikakor pa ni jasno, kaj imajo s Putinovo vojno Puškin, Čajkovski ali pač sodobni ruski umetniki. To ni cenzura, temveč neumnost. A ne smemo pozabiti, na koncu ima vsak pravico, da bojkotira, kar in kogar želi. To seveda velja na zasebni ravni. Ko pa se v te procese vmeša država s svojo zmožnostjo sankcioniranja, lahko govorimo o cenzuri.

V zadnjem času je v ospredju tudi t. i. rewriting, pisanje ali prevajanje del na novo v duhu norm sodobnega časa. Se vam to zdi ustrezno?

Sam načeloma nisem naklonjen samovoljnemu spreminjanju besedil iz literarne preteklosti, tudi če ta vsebujejo stvari, ki se nam danes zdijo problematične. So pač dokument naše zgodovine in kot takšne jih moramo sprejeti, razumeti in po potrebi kritizirati. Še zlasti je moteče, če so takšni posegi prikriti in niso jasno artikulirani.

Kdaj je mogoče reči, da se je rewriting sploh začel, je mogoče določiti mejnik, pri katerih delih?

Takšne prakse lahko spremljamo daleč v preteklost, vsaj v drugo polovico 16. stoletja. Evropo po tridentinskem koncilu je zaznamovala t. i. ekspurgacija, množično "čiščenje" del, ki so bila problematična bodisi z vidika katoliške ortodoksije ali morale, zlasti spolne, rastoča množica profesionalnih ekspurgatorjev pa je seveda skrbela tudi, da nista trpela ugled klerikov in Cerkve.

Prečiščene izdaje so bile na naslovnicah pogosto označene le kot "izboljšane" ali pa še to ne; preplavile so evropski trg in mnogim generacijam bralcev približale močno prikrojena dela, med njimi tudi številne klasike, kot sta Boccaccio in Petrarka. Praksa je bila splošno razširjena in šele proti koncu 19. stoletju so prevladale bolj rigorozne izdaje, ki so spoštovale izvirnik. V angleškem govornem področju se je v zvezi z izpuščanjem in prikrojevanjem zlasti moralno spornih mest uveljavil še en soroden pojem, "bowdlerizacija" - ta izhaja iz mladini in ženskam prirejene izdaje Shakespearja, ki sta jo v začetku 19. stoletja pripravila zakonca Bowdler.

Živimo v svetu, kjer načeloma veljata svoboda govora in izražanja, kar seveda velja tudi za umetniško ustvarjanje, a kljub temu praksa kaže, da nič ni samoumevno. Je mogoče napovedati, se bo takšna ali drugačna oblika cenzure ohranila še za prihodnje čase? Jo je sploh mogoče izkoreniniti?

Cenzura je neizčrpna in vedno aktualna tema. Morda zato, ker je dvojček komunikacije, kot meni Jonathon Green, avtor obsežne cenzurne enciklopedije, oziroma vozlišče, kjer se križata znanje in moč, kot v naslovu svoje odmevne knjige o cenzuri opozori Sue Curry Jansen. K temu bi lahko dodali, da se cenzura vedno pojavi v paru z gospostvom.

V zgodovini je pokazala izredno transformativno moč. Zato nič ne kaže, da bi jo bilo mogoče popolnoma izkoreniniti. Ali pa si to res želimo? Zgodovina in sedanjost, ko se za žrtve cenzure včasih oglašajo največji nestrpneži, nam nazorno kažeta, da so lahko težave tudi s "svobodo", po kateri so nekoč tako hrepeneli denimo zatirani predmarčni avtorji ali socialistični disidenti. Iskanje ravnotežja se zdi zahtevna naloga - a vsekakor mora svoboda izražanja ostati visoko med vrednotami naše civilizacije.

***

Marijan Dović je slovenski literarni zgodovinar, urednik in jazz glasbenik. V NUK je trenutno do 25. novembra na ogled razstava Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne, ki jo je zasnoval Dović. Strokovni sodelavec razstave je skrbnik Rokopisne zbirke NUK Marijan Rupert. Avtorji razstavnih besedil so poleg Dovića in Ruperta še Monika Deželak Trojar, Nina Ditmajer, Jernej Habjan, Marko Juvan, Matija Ogrin, Luka Vidmar in Andrejka Žejn z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Andraž Jež, Tone Smole in Tanja Žigon z ljubljanske filozofske fakultete, Katja Mihurko Poniž z novogoriške fakulteta za humanistiko. Pod oblikovaje razstave se podpisuje Jurij Kocuvan.

Razstava je nastala v okviru raziskovalnega projekta Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju, ki ga iz državnega proračuna sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost, in programa Narodne in univerzitetne knjižnice, ki ga financira ministrstvo za kulturo.