Prevajalka Mahkota: Spreminjanju izvornega besedila v celoti nasprotujem

Kaj kot prevajalka menite o sedanjem trendu, da se dela iz preteklosti v novih izdajah napišejo ali prevedejo v skladu z normami sodobnega časa? Ne gre samo za dela za odrasle, pod udarom so tudi knjige za otroke? Vidite v tem eno od oblik cenzure?

Menim, da na srečo ne gre še za trend, niti za 'norme sodobnega časa', temveč za eno od razumevanj, kaj naj bi bila v 'sodobnem času' norma, in sicer predvsem, kolikor mi je znano, zlasti v angleško govorečih deželah in v tamkajšnji založniški panogi. Toda na ta 'razumevanja' moramo biti vselej pozorni, sumničavi in do njih kritični.

Od kod izvirajo, kdo so njihovi zagovorniki, kakšno je ideološko ozadje takšnega normiranja?

Ko gre za avtorje, ki so pokojni, v zadnjem času smo sledili zlasti primerom poseganja v dela Roalda Dahla, Agathe Christie, Iana Fleminga, a njihova dela še niso prosto dostopna (kar postanejo 70 let po avtorjevi smrti), sama popravkom, spreminjanjem izvornega besedila v celoti nasprotujem - četudi na primer njihovi dediči, ki so lastniki avtorskih pravic, dovolijo posege, kajti težko pristanem na tezo, da so dediči lahko ponotranjili avtorjevo intenco oziroma jo lahko spreminjajo. So pač zgolj upravljavci moralnih in materialnih pravic po pokojnem avtorju, nič več kot to, niso avtorjev alter ego.

Nasploh se ne strinjam z nobene vrste 'varuštvom' v umetnosti: s posegi v besedila, ki naj bi nevtralizirali domnevno sporne in žaljive izraze, niti z dodajanjem opozoril, svaril, da gre na primer za sporne vsebine (mizoginija, antisemitizem, rasizem, starizem ...). Tu bi rada poleg literature omenila zlasti polje uprizoritvenih umetnosti, pri čemer je denimo še posebej nepregledno minsko polje operna umetnost z velikim deležem ženskih likov, ki so žrtve nasilja, zlorab, femicida, suicida....

A verjamem v to, da je moč umetnosti ravno v tem, da nas vrže iz 'cone udobja', vznemiri, povzroči nelagodje; v tem je po mojem njena dobrodejnost, njen potencial: naj nas razburi, razsrdi, naj odpira mučne teme, njih obravnavo, debato, spodbuja razmišljanje, pogovore, prizna tudi svoje zmote in zablode. Po literarnih delih ne posegam zato, da bi mi utrdila prepričanje, kako je svet samo lep in prijazen, tega nočem niti v literaturi za otroke in mladino.

Za zgled poguma in kritične obravnave spornih avtorjev in njihovih del mi je na primer veliki dirigent Daniel Barenboim judovskega rodu, ki je prvi prelomil tabu in prepoved izvajanja Wagnerja v Izraelu leta 2001, in bil za to deležen strašnih napadov dela izraelske in globalne judovske skupnosti. Pomembne so tudi režije opernega režiserja Barrieja Koskyja, prav tako judovskega rodu.

Naj omenim njegovo provokativno in polemično uprizoritev najbolj protijudovske Wagnerjeve opere Mojstri pevci nürnberški na Slavnostnih igrah v Bayreuthu leta 2019. Kaj je naredil Kosky? Črtal sporne dele libreta, partiture? Opremil predstavo z opozorili? Ne! Zadnje dejanje opere je postavil v scenografijo, ki je bila kopija sodne dvorane 600, kjer je potekal Nürnberški proces - in postavil na zatožno klop Wagnerja. Ob zvokih njegove veličastne glasbe!

V kolikšni meri je v Sloveniji prisotno popravljanje del za nazaj in ali se temu velja na kakšen način zoperstaviti?

Kolikor mi je poznano, so se, v primeru Roalda Dahla, ki je bil v zadnjem času v Združenem kraljestvu eden od najbolj izpostavljenih avtorjev zaradi popravljanja njegovih del, lastniki avtorskih pravic za slovenske prevode, založba Mladinska knjiga, zelo jasno opredelili, da ne bodo ničesar spreminjali v ponatisih prevodov. Temu nadvse pritrjujem, enako bi si želela in pričakovala na primer pri ponatisih prevodov Agathe Christie in Iana Fleminga.

Sama sem pred kratkim na novo prevedla Mary Poppins, ki je izšla v zbirki Zvezdna Beletrina. Moja izkušnja je zelo pozitivna, prevajala sem, kar piše, prejela nisem nobenih navodil ali priporočil založbe ali urednice, naj spreminjam, kar je napisala P. L. Travers, in kar bi lahko koga užalilo (stare, debele, grde). Upam, da bo tako tudi ostalo pri nas.

Seveda pa je iz zgodovine prevajanja na Slovenskem, če se omejim samo na literaturo za otroke in mladino, iz časov po drugi svetovni vojni mogoče našteti mnoge primere, ko so, na primer v Piki Nogavički ali Heidi, zaradi ideološke spornosti prevajalci izpuščali vse, kar je bilo povezano s katoliško vero. Božično drevo je postalo novoletna jelka, na primer. Novi prevodi teh del v zadnjih letih so te posege popravili.

***

Tina Mahkota je svobodna prevajalka. Poučuje tudi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo in na Filozofski fakulteti. Njen obsežen prevajalski opus zajema več kot 300 prevodov. Po večini gre za prevode irskih ter škotskih in britanskih avtorjev. Prevodi iz nemščine so večinoma otroške in mladinske knjige. Od leta 2004 je konzultantka mednarodnega literarnega festivala Vilenica.

Številne uprizoritve, pri katerih je sodelovala kot prevajalka, so bile nagrajene na slovenskih in mednarodnih gledaliških festivalih. Leta 2010 je na festivalu Borštnikovo srečanje prejela nagrado Dominika Smoleta za prevod in jezikovno adaptacijo drame Od blizu Patricka Marberja, leta 2013 pa Sovretovo nagrado za prevod Dublinčanov Jamesa Joycea.

Roman Barjanski otrok (2014) irske avtorice Siobhan Dowd je leta 2015 prejel priznanje zlata hruška za prevedeno mladinsko leposlovno knjigo. Mednarodna zveza za mladinsko književnost (IBBY) je Mahkoto zaradi tega prevoda uvrstila na IBBY častni seznam za leto 2016.