Zbirka Pesmi štirih ob izdaji prelomna, po 70 letih spomenik ustvarjalnosti štirih pesnikov

Po 70 letih "vidimo, da je vsak od njih zapustil velik opus kot avtor, prevajalec in urednik. Prehodili so skupno pot, se veliko družili, pogovarjali, sodelovali - gotovo so tudi njihovi skupni nastopi vplivali na njihovo priljubljenost med bralci - hkrati pa so stopali vsak po svoji literarni poti, njihovi glasovi so različni in zato dopolnjujoči", je za STA pojasnila urednica Nela Malečkar, ki je leta 2003, ob 50. obletnici zbirke, vodila pogovor s pesniki.

Na pogovoru pred 20 leti v kavarni Union je Zlobec dejal, da so vstopili v literarni prostor kot prinašalci pluralnosti, da njihova poetika ni zatolkla prihodnjih, ki so se sicer močno razlikovale od njihove. Po besedah Nele Malečkar so kot uredniki vedno dopuščali in zagovarjali raznovrstne individualne poetike. Ko so bili sami v srednjih letih in je mlajša generacija pisala v maniri modernizma, ji Pavček na Cankarjevi založbi, Zlobec na Sodobnosti ali Kovič na Državni založbi Slovenije niso zaloputnili vrat pred nosom. Ravno nasprotno. Le Janez Menart je bil odločen nasprotnik "pisanja kar tako", češ da je prava poezija ena sama, je spomnila urednica.

Prvi ponatis šele 35 let po prvi izdaji

Kot zanimivost velja omeniti, da so avtorji ponatis, sicer odlično sprejete zbirke, dovolili šele 35 let po njenem prvem izidu, čeprav so jim to možnost ponujali že deset let po izidu. Kot je spomnila Nela Malečkar, je Zlobec v knjigi Trn ali radost v srcu zapisal, da so si želeli, da se ne bi bila tako poudarjena naklonjenost javnosti ustavila na slavnem prvencu, pač pa da bi z enako ali vsaj podobno pozornostjo sledila tudi njihovim novim zbirkam. Bili so prepričani, kot je v naravi večine pesnikov, da so najnovejše pesmi najboljše. "Zato so dolgih 35 let vztrajali v zadržanosti do svojih začetkov. In bili začudeni, ko so ponatisu sledili vedno novi," je pojasnila Nela Malečkar.

Pesmi, izdane v skupni zbirki, so sprva želeli izdati posamično, a so jim na založbi, v Slovenskem knjižnem zavodu, povedali, da bo bolj smotrno, da izdajo skupno zbirko. Kot vzrok so navedli tudi pomanjkanje papirja, se je leta 2015 ob omenjeni jubilejni izdaji ob 70-letnici Cankarjeve založbe spominjal Zlobec, tedaj edini še živeči avtor. Pred leta 2018 preminulim Zlobcem so se v razdobju desetih let poslovili Menart (2004), Pavček (2011) in Kovič (2014).

Zbirka intimistične poezije je kmalu zaslovela, kratka razmišljanja o pisanju poezije vseh štirih mladih pesnikov, ki so bila dodana pesmim, pa so v drugih republikah nekdanje Jugoslavije razglasili za manifest slovenske poezije. Njihove definicije poezije se niso bistveno spremenile niti leta 2003. Menart je v pogovoru še vedno zagovarjal besedno preciznost, Kovič in Pavček sta se še vedno spraševala o neubesedljivem pomenu poezije. Zlobec je vedno znova vztrajal pri vzporejanju med poezijo in ljubeznijo. Dodal pa je, da "mora vsak zase vedeti, kaj je zanj poezija", kar po prepričanju Nele Malečkar pritrjuje pluralizmu njihovih pesniških glasov.

Pesniki so kljub različnim značajem in poetikam ostali prijatelji do smrti. Temu je po uredničinih besedah botrovala tudi svoboda izražanja in dopuščanje različnosti. "Na nek način so skupaj 'odraščali', imeli so podoben način življenja in skupna zanimanja. Ko so po tako uspešnih začetkih postali nekakšna etablirana četverica, so si bili čedalje bližje tudi po človeški plati in skrbeli drug za drugega tudi, ko so se jim dogajale težke življenjske preizkušnje," je spomnila.

Četverica pesnikov je tudi prevajala

Vsi pesniki so bili tudi prevajalci. V pogovoru leta 2003 so povedali, da so si to nalogo zadali zavestno. "To, da so si prevajalska ozemlja razdelili, sem jim hotela z vprašanjem 'podtakniti', pa se je izkazalo, da je bilo res," se spominja Nela Malečkar. Zlobec je prevajal iz italijanščine, Pavček iz ruščine, Menart iz angleščine in Kovič iz nemščine. "Bilo je pragmatično, ker si na ta način niso hodili en drugemu v zelje, hkrati pa je bilo to dobro tudi za bralce, načrtno so nas seznanjali z literaturo iz različnih držav," je pojasnila sogovornica.

Na vprašanje, zakaj niso takega preboja naredile tudi slovenske pesnice iz približno istega časa, denimo Ada Škerl s prav tako intimistično poezijo, je Nela Malečkar odvrnila, da je vzrokov verjetno več. Ada Škerl je svojo intimistično zbirko Senca v srcu izdala že leta 1949, a je njen glas ostal neslišan. "Morda zato, ker se je oglasila prezgodaj, kulturna in politična otoplitev se je zgodila leta 1952 na ljubljanskem pisateljskem kongresu in po Stalinovi smrti, ali pa čisto preprosto zato, ker je bila ženska in znotraj patriarhalne družbe 'pozabljena polovica'". Ni zanemarljivo niti dejstvo, da nastop skupine deluje bolj manifestativno od enega samega glasu, je še menila Nela Malečkar.

V zadnjih 20 letih izšlo 13.000 izvodov zbirke

Zbirka, ki je obveljala za eno najbolj uspelih slovenskih knjig poezije, je do danes doživela že sedem izdaj in znotraj teh več ponatisov. V slabih 20 letih so natisnili okoli 13.000 izvodov. Nazadnje so zbirko izdali lani pri Cankarjevi založbi četrtič ponatisnili znotraj sedme izdaje, ki so jo pripravili leta 2015 ob 70-letnici založbe. Letos se za ponoven ponatis niso odločili, ker so, kot so pojasnili, knjige še na voljo.