Aleksander Gadžijev za STA: Da bi se prek glasbe začutili kot skupnost

Še ne tridesetletni pianist iz Gorice ima za seboj že več vidnih uspehov. Izhaja iz glasbene družine, kjer je osvajal tudi prve lekcije, saj sta njegova starša prav tako pianista, v goriškem okolju je tudi debutiral. Študiral je na Mozarteumu v Salzburgu in v Berlinu ter v zadnjem desetletju dosegel visoka mesta na različnih tekmovanjih. Za solistične recitale in izvedbe klavirskih koncertov na domačih in tujih odrih v zadnjih treh letih je letos prejel nagrado Prešernovega sklada.

Kaj bi lahko povedali o glasbenem podmladku, ki se je udeležil vašega mojstrskega tečaja?

Lahko povem, da nam ne manjka glasbenih talentov. Imeli smo udeležence z vsega sveta, iz Avstralije, Japonske, Izraela, Irana, Slovenije, Italije in Nemčije. Mislim, da smo v tem tednu delali zelo intenzivno in vsak je pokazal drugačno glasbeno osebnost. Z vsakim sem skušal raziskovati njegovo ali njeno glasbeno pot in mislim, da smo naredili nekaj novega, pozitivnega. Veseli smo tudi, da smo imel dvakrat priložnost igrati v Slovenski filharmoniji. Počutim se, kot da bi se tudi sam udeležil koncerta, čeprav sem samo poslušal iz občinstva. Mislim, da je izkušnja izjemno pozitivna, upam da ne le zame, ampak predvsem za študente.

Kolikšno je bilo zanimanje za vaš mojstrski tečaj in kako ste izbrali 12 pianistov?

To je druga edicija tečaja in če jo primerjamo s prvo, smo že imeli 100-odstotno več povpraševanja, torej se je prijavilo skoraj 20 kandidatov z vsega sveta. Vsak je poslal posnetek, tako da smo preko modernih medijev lahko poslušali interpretacijo raznih pianistov in se potem odločili za 11 oziroma 12 udeležencev. Na žalost enega zadnji hip ni bilo in tudi na žalost se je moral udeleženec iz Tokia že 17. julija vrniti na Japonsko, ker je imel druge obveznosti. Z nami je bil samo tri dni, kar dokazuje, kako je študentu pomembno, da je z nami, četudi le nekaj dni. Upam, da se bo ta zgodba širila v prihodnjih letih. Zelo sem optimističen.

K zanimanju je verjetno precej pripomogla visoka uvrstitev na Chopinovem tekmovanju leta 2021. Ste postali slavni tako rekoč čez noč ali je bila to prej krona vaše dotedanje poustvarjalne poti?

Rekel bi, da je to krona, do tega trenutka se je v mojem življenju namreč zgodilo veliko: zmaga na tekmovanju v Hamamatsuju na Japonskem, potem Monte Carlo, BBC-jev umetnik mlade generacije, tekmovanje v Sydneyju. Res sem imel velike možnosti koncertiranja po svetu, a Chopinovo tekmovanje je le še dodalo piko na i. Povpraševanje glede mojstrskega tečaja se je tedaj le še povečalo in razširilo. Ko sem koncertiral, me je res razveselilo, da sem spoznal določene študente. Oscarja Wonga, recimo, ki je prišel iz Avstralije, sem ravnokar spoznal na turneji. Všeč mi je, ko vzpostavim oseben stik z ljudmi, ne le, da izvedem nekaj pompoznega in veličastnega, ampak da študenta, človeka, občutim, kakšna želja ga vodi. Te teden je bila vsekakor priložnost.

Ste program, ki ste ga pilili na tečaju, izbrali skupaj ali so ga izbrali udeleženci?

Prišli so s tistim, kar jim leži na srcu. Imeli smo raznorazne skladbe, predvsem iz romantičnega repertoarja, pa tudi Bacha, Beethovna, Mozarta.

Če se vrneva nazaj k tekmovanjem. Izjavili ste, da jih ni težko opraviti, težje je izbrati pogum in se prijaviti. Zakaj tako menite?

Prijaviti se pomeni, da si že predstavljaš, kaj bo temu sledilo, torej priprava za tekmovanje in sam dogodek. Seveda je treba imeti neko mero poguma, tekmovanje samo po sebi pa je potem čisto nekaj drugega.

Po drugem mestu na Chopinovem tekmovanju verjetno prejemate povabila za razne koncerte. Kako zgoščen je vaš urnik?

Precej natrpan, a sem našel teden za ta tečaj. Vedno bolj skušam iskati neko ravnotežje med koncertiranjem in lastnimi hobiji, interesi. Lahko tudi, da se vedno bolj rojeva želja za poučevanje, za deljenje svojega znanja in izkušenj z mlado generacijo.

Vaši koncerti v prihodnosti?

Zdaj bom imel nekaj odmora, potem pa se ponovno začnejo septembra, predvsem v Nemčiji. Konec oktobra bo sledila turneja na Japonskem, novembra bom snemal CD, potem bom v Italiji z raznimi orkestri, Veliki Britaniji, Franciji. Po Evropi in Japonska predvsem.

Bili ste imenovani za kulturnega ambasadorja Evropske prestolnice kulture Nova Gorica - Gorica 2025. Kaj prinaša ta naziv?

Rekel bi, da prinaša neko zadoščenje, a hkrati tudi organizacijo nečesa takšnega, kot je ta tečaj, ki se dogaja v duhu prestolnice med dvema državama. Tokrat je Ljubljana, ampak vez med Italijo in Slovenijo se bo gotovo še razvila. Mislim, da je namen, da bi se ljudje lahko srečali, da bi se občutili ne samo kot prebivalstvo neke druge države, ampak tudi kot skupnost.

Imate že kakšne načrte za ta projekt čez dve leti?

Načrti so ves čas. Prestolnica se bo dogajala leta 2025, toda projekti se že začenjajo. Tečaj, o katerem govoriva, ki je tudi del festivala Prečkanja - Sconfinamenti, to je ime, ki povezuje obe realnosti, ta je po mojem merilu eden glavnih projektov, za katerega upam, da se bo razvijal tako v smislu tečaja kot v smislu festivala. Letos smo imeli samo en koncert, prvi koncert festivala v občinskem parku v stari Gorici, kjer so štirje glasbeniki iz Slovenije in Italije izvedli Kvartet za konec časa Olivierja Messiaena. Koncert je bil v prelepi atmosferi in tudi skladba je zelo zahtevna, nekaj posebnega. Mislim, da je goriška publika ni pogosto slišala. Dobili smo zelo pozitiven odziv. Sicer bodo to bolj konkretni projekti, recimo koncerti, pri katerih bom sodeloval tudi sam. O tem se še dogovarjamo.