Kristina Kočan za STA: Dnevi poezije in vina so zelo vpeti v lokalno okolje

Kristina Kočan je s festivalom povezana že nekaj let. Kot pesnica je sodelovala na festivalski prevajalski delavnici, vodila pogovore s tujimi pesniškimi gosti, lani je bila tudi njegova kuratorka. Doslej je objavila štiri pesniške zbirke - Šara, Kolesa in murve, šivje in selišča, večmedijsko knjigo s|prehod ter kratkoprozni prvenec Divjad. Prevaja pretežno ameriške avtorje.

Kako ste si kot nova programska vodja zamislili letošnji festival? So kakšne novosti?

Festival bo letos že 27. po vrsti, pomembno pri takem festivalu pa je, da ohranja določeno kontinuiteto, da se z vsakim novim programskim ali umetniškim vodjo stvari ne postavijo popolnoma na glavo. Koncept torej ostaja. Na festivalu se poklonimo poeziji in vinu, spreminjajo pa se manjše stvari, kot so formati dogodkov, možnosti predstavitve poezije ali možnosti predstavitve vina, letos denimo bo en dogodek namenjen vinskemu koktajlu. Tega še nismo počeli in me zelo zanima, kakšen bo odziv obiskovalcev. Zanimivost je, da ima festival vsako leto drugega kuratorja oziroma kuratorko, ki izbere večino gostov. Običajno izbere tuje goste, izjema so častni in slovenski gosti. To daje festivalu neko posebno svežino, kajti vsak jih izbere po svojem principu.

Sama sem že lani, ko smo bili v neki tranziciji ali na prehodni točki, dodala nekaj novih formatov dogodkov. Začeli smo s pesniškimi posveti ter z dogodki poezija, glasba in vino, kjer se stakneta dve umetniški praksi - improvizirana glasba in poezija. Potem pride do spontane interakcijo med glasbenikom in pesnikom. Tudi ta dva formata sta se izkazala za učinkovita oziroma priljubljena pri obiskovalcih in jih bomo ohranili tudi letos.

Temu sem dodala še nove formate. Imeli bomo nekaj dogodkov v gibanju, kar pomeni, da bomo poezijo poslušali na sprehodu. Enega bo vodil lokalni pesnik iz tega okolja David Bedrač, ki ga je mesto do neke mere zaznamovalo. Popeljal nas bo po svojih priljubljenih točkah, nam povedal nekaj o njih ter nam prebral nekaj svoje poezije. Drugi bo sprehod festivalskega gosta Denisa Škofiča, ki nas bo popeljal ob reki, saj se v svoji poeziji veliko ukvarja z ekologijo.

Za letošnjo izdajo sem o dogodkih razmišljala glede na pesniške goste, uvajamo pa tudi tematske pogovore, tako da bodo vsebovali določene iztočnice. Ker nenehno razmišljamo, kako predstaviti poezijo skozi različne medije, bodo novost tudi filmske projekcije poezije, kjer bomo predstavili žanr pesniškega filma oziroma videopoezije. Na tem dogodku bomo predstavili tako tujo kot slovensko produkcijo. Iz tujine k nam prihaja znameniti berlinski festival Zebra, Slovenijo pa bo zastopal Mladinski kulturni center Maribor kot eden največjih za tovrstno produkcijo.

Ker ste omenili posvete. Bo kaj posebej izpostavljeno?

Posvetov tematsko ne omejimo, ampak samo izberemo goste, za katere menimo, da bodo predstavili zanimivo gledišče. Letos smo skupaj posedli pesnice. V Mariboru bosta denimo natopili libanonska pesnica Joumana Haddad, ki je tudi borka za človekove pravice in je bila izbrana med sto najvplivnejših arabskih žensk, ter albanska pesnica Luljeta Lleshanaku, ki ji pravijo pionirka albanske poezije. Mislim, da bosta uspeli predstaviti ženske problematike in feministične perspektive skozi poezijo in tudi sicer.

Kaj lahko poveste o gostih, ki jih je izbrala kuratorica Yolanda Castano, kaj nagovarjajo v svojih pesmih?

Izbrala je nekaj res močnih žensk in njihovih poetik, saj se tudi sama ukvarja s pozicijo ženske v današnji družbi. To velja za že omenjeni pesnici, pa tudi za Marie Iljašenko in druge. Po eni strani se mi zdi, da je šla zelo v to smer, po drugi strani pa je izbirala pesnike, ki predstavljajo poezijo na nekoliko drugačen način. To velja za italijanskega pesnika Lella Voceja, ki je performer in svojo poezijo pogosto povezuje z glasbo. Eden takih multidisciplinarnih je tudi pesnik iz Dominikanske republike Frank Baez. Predvidevam, da to kuratorico še posebej vznemirja, saj tudi sama rada predstavlja poezijo na najrazličnejše možne načine. Zdi se mi, da je pri svojem izboru šla v dve smeri.

Kako pa ste izbrali osrednja gosta, Ilmo Rakusa iz Švice in Eugenijusa Ališanko iz Litve?

Častni gosti se vedno izbirajo veliko let vnaprej, tako da ju je izbral še Aleš Šteger, gre pa za dva osrednja evropska pesnika. Oba sta močna evropska pesniška glasova in mislim, da ju je zbral preprosto zaradi tega. Rakuša je za nas zanimiva še zato, ker ima korenine tudi v Sloveniji, saj je del njenih prednikov iz severovzhodne Slovenije. Njeno poezijo slovenski prostor že precej dobro pozna. Ališanka pa vzpostavlja dober dialog z evropskim bralcem, zato mislim, da bo tudi zaradi tega zelo zanimiv.

Odprto pismo ste letos zaupali britanskemu pesniku Davidu Harsentu.

Zanimala nas je perspektiva po brexitu, tudi pozicija Evropejca, ki ni več uradno del Evropske unije. Spraševali smo se, kako bo ocenil ta položaj, ali se zdaj čutijo morda izolirane ali ne. Bomo videli, kaj bo povedal. Rok za oddajo pisma načeloma pustimo do zadnjega pred festivalom, tako da je pismo čim bolj aktualno. A kot smo videli zadnjih nekaj let, se ga pesniki lotevajo na povsem svoj način: eni so zelo aktualni, eni manj in so bolj splošni. Na nek način je vedno loterija, kakšen bo končni rezultat.

Kako se je pismo uveljavilo glede na to, da ga dobijo tudi pomembne osebnosti v politiki?

Namen odprtega pisma je, da ga dobijo vsi poslanci Evropskega parlamenta, praktično vsi odločevalci, zato da bi vendarle prišli v stik z drugim vidikom. V teh pismih si seveda želimo tudi klica, da bi se odločevalci prebudili in kaj spremenili. To je osnovni namen. Hkrati pa je namen tudi, da pismo razširimo po različnih medijih, ne samo pri nas, ampak tudi v tujini. Objavi ga praktično celotna Evropa, bodisi v tiskanih medijih bodisi v spletnih različicah, da bi glas pesnika, ki je mogoče nekoliko drugačen glas, dosegel tudi širše bralstvo oziroma občinstvo.

Bi lahko ocenili, kako se je festival usidral med podobnimi prireditvami, ki jih ni malo? V čem je njegova posebnost, morda drugačnost?

Takšnih festivalov je veliko že pri nas, pa tudi širše regijsko, torej v Evropi. Mislim, da je njegova specifika v tem, da je zelo vpet v lokalno okolje in dogajanje. Domačini mu odprejo vrata svojih domov in dvorišč, kjer gostijo dogodke in pesnike, da celotno mesto zadiha s poezijo. Na ta način ne gre, kar se najpogosteje dogaja, samo za dogodke, ki bi bili rezervirani za goste festivala, ki potem poslušajo drug drugega. Hkrati pa je festival specifičen v tem, da postavlja določene trende, kot je odprto pismo Evropi. Ne sledi drugim, ampak skuša najti nove možnosti predstavitve tako poezije kot vina.

Že nekaj let je festival tudi nosilec evropske mreže Versopolis, kar ga še dodatno postavlja na zemljevid. V mreži je 30 festivalov in obiskovalci prihajajo tudi od tam.