Sourednica antologije slovenske poezije Amalija Maček za STA: "Nekatere pesmi se pustijo prevesti, nekatere se upirajo"

Dvojezična antologija nosi naslov Mein Nachbar auf der Wolke. Slowenische Lyrik des 20. und 21. Jahrhunderts (Moj sosed na oblaku. Slovenska lirika 20. in 21. stoletja). V antologijo, ki je izšla v sodelovanju z Nemško akademijo za jezik in slovstvo, izid pa so podprle še Javna agencija za knjigo RS (JAK), Traduki in SKICA Berlin, je vključenih 80 pesnic in pesnikov, uredili so jo Matthias Göritz, Amalija Maček in Aleš Šteger.

Po besedah Amalije Maček segata sicer prva ideja in prvi izbor avtorjev že v leto 2017, ko sta z Göritzem želela nemškim bralcem predstaviti predvsem tiste slovenske pesnice in pesnike, za katere sta menila, da so v Nemčiji spregledani, pa bi si zaslužili, da bi jih poznali. V mislih sta imela predvsem mlajše oz. še živeče pesnike. Ugledna avstrijska revija manuskripte je nato poleti 2020 na pobudo Göritza začela objavljati poseben sklop slovenske poezije, v katerem so se predstavili Miljana Cunta, Anja Zag Golob, Jure Jakob, Tone Škrjanec, Peter Semolič, Ana Pepelnik, Barbara Korun in Lucija Stupica.

Pozneje se jima je pridružil Šteger, ki je član Nemške akademije za jezik in slovstvo. Slednja skupaj z založbo Carl Hanser iz Münchna izdaja serijo antologij, v kateri je izšla tudi antologija slovenske poezije. Po besedah Maček gre za zelo klasične antologije, ki vzpostavljajo kanon poezije nekega jezika in za katere veljajo določena pravila. Ker akademija po lastnih besedah z omenjeno serijo "ne postavlja spomenikov živečim avtorjem", je prišlo do sprememb glede strukture knjige oziroma izbora avtorjev in tako je v antologiji težišče na že pokojnih avtorjih.

Kot prvi je v antologiji predstavljen Srečko Kosovel in ne denimo France Prešeren, saj so imeli po besedah sogovornice ves čas v mislih sodobno antologijo, sodobno poezijo. Sledijo Edvard Kocbek, Božo Vodušek, Dane Zajc, Gregor Strniša, Kajetan Kovič, Veno Taufer in drugi.

Večina pesmi v antologiji je bila prevedena na novo

Izbor pesnic in pesnikov ter pesmi je bil, kot je poudarila sogovornica, za antologijo narejen na novo. Vanjo so vključene tudi pesmi, "ki niso v vsaki antologiji, ki jih ne pozna vsak". Kar je že bilo prevodov, denimo Ludwiga Hartingerja in predvsem Fabjana Hafnerja, največjega prevajalca slovenske poezije v nemščino, pa tudi drugih prevajalcev, so jih uvrstili v antologijo, saj so želeli vanjo vključiti čim več prevajalcev, ki so se posvečali slovenski poeziji, in se jim na ta način pokloniti.

Veliko prevodov v antologiji pa po besedah Maček podpisujeta skupaj z Göritzem. Razen Lucije Stupica sta prevedla vse avtorje, ki so bili predstavljeni v reviji manuskripte, prevzela sta le po eden ali dva že obstoječa prevoda na avtorja. Göritz, ki sicer do neke mere razume slovenščino, a je ne govori, je poleg z njo pri prevajanju v tandemu sodeloval tudi s Štegrom.

Kot je še povedala sogovornica, se mora prevajanje poezije "predvsem odvijati v nekem vzdušju". Ko sta z Göritzem začela s prevajanjem avtoric in avtorjev za revijo manuskripte, sta imela na razpolago veliko časa in sta lahko to počela v miru in z velikim veseljem. Ko pa se je nepričakovano in v zadnjem hipu spremenila struktura antologije, je začelo vse potekati hitreje.

Ob tem je opozorila na nekatere razlike med slovensko in nemško poezijo: slovenska poezija ima še vedno veliko ritma, tudi rim, notranjih rim, česar je v nemški poeziji veliko manj; tam je denimo več eksperimentiranja z deljenjem besed, več je poezije v prozi, ko pesniki preprosto pripovedujejo zgodbo. Prevajanje je tako seveda odvisno od pesnika do pesnika. Nekateri v nemščini prav zaživijo, Uroš Zupan denimo v nemščini deluje odlično, tudi pri Miljani Cunta je v zbirki Pesmi dneva veliko pasiva, kar sicer za slovenščino ni značilno, v nemščini pa deluje zelo naravno, je povedala sogovornica in se ob tem pošalila: "Nekatere pesmi se pustijo prevesti, nekatere pa se upirajo."

Antologija slovenske poezije ima po besedah Maček nekoliko nenavadno strukturo. Že pokojni avtorji so predstavljeni samostojno, s po več pesmimi. Med posamezne avtorje so nato umeščeni vsebinski sklopi, kot so Čas, Mesto, Bližina, Živali in podobno, ki združujejo pesmi različnih avtorjev. "Vem, da marsikateremu pesniku to ni všeč, saj bi lahko bila vsaka pesem uvrščena v najmanj tri sklope. Vem, da s tem do neke mere izvajamo nasilje, ampak meni se ti sklopi še vedno zdijo zelo lepi in bi skorajda lahko predstavljali samostojne knjižice, denimo v kombinaciji z umetniško fotografijo," dodaja sogovornica.

Slovenska poezija med bralci v nemško govorečem prostoru dobro sprejeta

Pri založbi Carl Hanser glede na ugled serije, v kateri je izšla antologija, ter glede na stalne naročnike knjig iz omenjene serije in ostale potencialne kupce računajo na 3000 prodanih izvodov. V juniju je JAK omogočila pesniško turnejo s pesniki, katerih pesmi so vključene v antologijo, ki je zajela Celovec, Salzburg, Dunaj, München, Tübingen, Frankfurt in Kiel. Sodelovali so Miljana Cunta, Ana Pepelnik, Tone Škrjanec, Uroš Zupan, Lucija Stupica, Jure Jakob, Boris A. Novak, Barbara Korun, Ifigenija Simonović in Ana Svetel. Po besedah Amalije Maček so povsod naleteli na odličen odziv in po uspehu turneje je založnik napol v šali napol zares napovedal, do bodo morda presegli celo 4000 izvodov.

Slovenska poezija sicer v nemško govorečem prostoru ni neznana. Za to ima veliko zaslug Fabjan Hafner, ki je bil s svojimi prevodi in zapisi pravi veleposlanik slovenske poezije. Med drugim je prevajal Daneta Zajca, Tomaža Šalamuna, Marušo Krese, Majo Vidmar in Uroša Zupana. "Predstava o Slovencih kot narodu pesnikov je bila v Nemčiji že zelo močno prisotna, z nastopom Slovenije kot častne gostje na Frankfurtskem knjižnem sejmu pa želimo ta sloves še utrditi," je še povedala sogovornica.