Generalni direktor ZVKDS Jernej Hudolin za STA: Na stavbni dediščini se realna škoda po poplavah pokaže po enem letu

Kako se je spomeniškovarstvena služba odzvala na letošnje poletne vremenske ujme?

Že v juliju, ko so se začele vremenske ujme, je kulturna dediščina utrpela precejšnje poškodbe. Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje je izdala že tri sklepe za popis škode, dva julija in enega avgusta po katastrofalnih poplavah. Ob slednjih je bila naša reakcija takojšnja, že naslednji dan smo bili na terenu povsod tam, kjer je bilo to možno in smiselno, ter preverjali zadeve, in če ne drugega, vzpostavljali kontakte in pridobivali informacije.

Kako poteka evidentiranje škode po poplavah?

Informacije o nastali škodi zbiramo na dva načina. Na eni strani se nam prek obrazca, ki je dostopen na spletni strani ZVKDS, že oglašajo lastniki objektov kulturne dediščine in predstavniki lokalnih skupnosti, na drugi strani informacije zbiramo sami na terenu. Vzporedno s tem potekajo še druge aktivnosti, ki niso toliko vidne. Tako v sodelovanju z Informacijsko-dokumentacijskim (INDOK) centrom direktorata za kulturno dediščino ministrstva za kulturo pregledujemo poplavne in dediščinske karte, da lahko izluščimo, za kakšne vrste dediščino gre, ter definiramo, katera je bolj ogrožena. Na podlagi tega in ostalih informacij se nato tudi odločamo, kam na teren je treba iti najprej in kdo naj gre, kdo bo lahko najbolj kompetentno nekaj videl in ocenil ter pridobil čim več podatkov. Računamo, da bo ta faza v pretežni meri končana do 25. avgusta.

Obenem že delamo grobo oceno škode, da bi jo lahko posredovali odločevalcem, v našem primeru ministrstvu za kulturo. Računamo, da bo ta ocena izdelana približno v istem terminu, nato pa sledi še izdelava natančne ocene škode, ki se jo vnaša v sistem, ki ga vodi Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Tam nas veže rok 22. september

Če prav razberem, je torej kulturna dediščina na Slovenskem dobro dokumentirana.

Res je. Dediščinske karte so odličen pripomoček. INDOK center je dokumentacijo o kulturni dediščini v zadnjih letih spravil na res visoko raven, popolnoma primerljivo z ravnjo drugod po Evropi. Poleg tega so stvari kompatibilne na vseh ravneh in med vsemi resorji. Tako smo na podlagi že omenjenih kart zelo hitro prišli do seznamov, za kakšne vrste dediščino gre, koliko je te dediščine in na kakšnih območjih je.

Največjo škodo je v poplavah seveda utrpela stavbna dediščina. Lahko poveste več o tem, za kakšno škodo gre?

Na področju stavbne dediščine imamo tri izrazita področja. Najprej imamo poškodbe na spomenikih, kot je denimo spominski kompleks - grobišče talcev v Begunjah ali Plečnikov spomenik v Črni na Koroškem, na katerem je prišlo do fizičnih poškodb. Poškodb se ne da na hitro v celoti evidentirati, potreben bo natančnejši pregled, ugotoviti je treba, ali je denimo prišlo do izpiranja tal, pogrezanja temeljev ter posledično mehanskih poškodb. Šele ko bo to jasno, bo možno izdelati predlog za sanacijo.

Nato imamo naselbinsko dediščino, tu govorimo predvsem o stanovanjski arhitekturi, strnjenih vaških in naselbinskih jedrih. Poplave praviloma poškodujejo fasade, stavbno pohištvo pritličja, portale in podobno. Na tem področju imamo zelo dobre izkušnje iz poplav v Železnikih in Kropi leta 2007, ki so bile za nas šolski primer.

In potem je še krajina - parki in druge zavarovane vrednote, pri katerih gre pri poplavah v glavnem za nanose, ponekod je voda tudi odnesla kak del. Verjetno je kje odnesla tudi kaj evidentirane arheološke dediščine.

Ali so bile ob evidentiranju kje tudi že izpeljane konkretne akcije za sanacijo škode?

Na solidarnostni ponedeljek smo v sodelovanju z muzealsko stroko pripravili obsežnejšo in odmevno akcijo v Begunjah na že omenjenem spominskem kompleksu, ki je bil poplavljen - grobišču talcev, ki ga je v letih 1952-1953 zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar. Sodelovalo je več kot 80 ljudi in akcija je bila tudi tehnično zelo uspešna: območje smo pregledali in očistili, trenutno so tam aktivni že arheologi, tako, da bo ta kompleks maksimalno očiščen in pripravljen na sanacijo, ki bo sledila. Druga interventna akcija pa je potekala v cerkvi v Mostah pri Komendi, ki jo je zalila voda in v kateri se je prevrnil eden od lesenih zlatih oltarjev, ki je bil nedavno restavriran. Oltar so dvignili domačini in restavrator, ki ga je pred kratkim restavriral, ekipa Restavratorskega centra pa je v nadaljevanju vso situacijo pregledala, podala nadaljnja navodila in priskrbela tudi za razvlaževanje objekta.

Ob tem bi dodal, da je bilo več urgentnih akcij po julijskem neurju, ko je prišlo do poškodb zaradi padcev dreves in podobnega in je bilo treba večkrat hitro poseči in kaj podpreti ali zaščititi, denimo streho, da ne bi prišlo do zamakanja. Takrat je bila poškodovana tudi Partizanska bolnišnica Franja, kjer smo izvedli enega največjih interventnih posegov in kjer je stanje še zdaj zelo resno, predvsem zaradi geoloških razmer, poleg tega je pozneje še vetrolom začasno praktično onemogočil normalen dostop do bolnišnice.

Omenili ste, da preko obrazca na spletni strani ZVKDS škodo na dediščini prijavljajo tudi zasebni lastniki. Kako bi ocenili njihov odziv?

Odziv je tokrat neprimerljivo večji, kot je bil denimo ob poplavah leta 2007, kar je tako zame kot za moje sodelavce pokazatelj, da kulturna dediščina vendarle pridobiva vrednost v družbi. Pa tudi sami se poskušamo čim hitreje odzivati, dajati navodila.

Ob tem bi poudaril, da ob poplavah pri kulturni dediščini ne gre preveč hiteti z nekaterimi posegi. Seveda je treba stavbe in spomenike očistiti in posušiti, zapreti, kar je nujno. Ne gre pa na vrat na nos odstranjevati ometov ali tal, razen če za to seveda obstajajo utemeljeni razlogi. Če je nekomu prostor, ki ima lesena tla, zalila voda, onesnažena s fekalijami, seveda ni druge rešitve, kot da se tla odstranijo. A lesa ni treba še isti hip zavreči, morda se ga lahko samo nekam zloži in počaka, da se bo pozneje trezno odločilo, kaj storiti z njim.

Izkušnje iz Železnikov in Krope nas namreč učijo, da se realna škoda na naselbinski dediščini pokaže šele po enem letu, ko mine prva zima. Objekti so zgrajeni iz različnih materialov, tudi vsak kamen se ne obnaša enako niti vsaka malta. Ta ima v sebi različne soli, ki jih voda raztopi, soliter se tako nekje kaže bolj in drugje manj. Voda ponekod prinese trose gliv, drugod jih ne. O tem vam lahko povem iz lastne izkušnje v Železnikih. Približno enako stara objekta sta stala približno 50 metrov narazen. V enem so se sredi prve zime začele pojavljati gobe na vseh lesenih elementih, v drugem ne. Voda je pač v enem odložila trose gliv, v drugem jih ni.

Po nesrečah se velikokrat, kar je razumljivo, pojavi želja po čimprejšnji obnovi, nekakšna evforija obnove. Strokovnjaki pa smo se iz preteklosti naučili, da je kasneje dostikrat, kar se v takih situacijah evforično - prehitro naredi, potrebno popravljati ali ponavljati. Zato pristopamo k obnovam počasneje, previdneje. Za nekatere stvari in določene faze obnove dediščine si je treba vzeti čas; to je seveda težko in zahtevno takrat, ko gre za osnovni bivalni objekt. Seveda bomo v tem primeru tudi mi maksimalno prožni in bomo to upoštevali. Jasno je, da je treba ljudem najprej zagotoviti varno in normalno, kolikor gre kakovostno bivanje, da se lahko, kjer je to le možno, vrnejo v objekte. Šele potem pridejo na vrsto "nadgradnje" osnovnega, kjer je to smiselno in mogoče.

Od kod bodo zagotovljena finančna sredstva za sanacijo škode na kulturni dediščini, ki bo verjetno dolgotrajna?

Naj najprej povem, da smo še lani izvajali določene zadeve, povezane s popotresno sanacijo v Posočju, čeprav je bil zadnji večji potres tam že leta 2004. Takšne sanacije praviloma trajajo dlje, kot se sprva predvideva. Seveda je sanacijo treba načrtovati hitro, to nam da tudi potrebni zagon za delo, a realno potem stvari vedno trajajo dlje, kot je bilo predvideno. Tudi v požaru leta 2019 poškodovano pariško katedralo Notre-Dame bodo obnavljali dalj časa, kot so v začetku napovedali. V mislih imam končno obnovo, z vsemi potrebnimi detajli.

Glede finančnih sredstev pa računamo na eni strani na sredstva iz solidarnostnega sklada Evropske unije, do katerih bi želeli priti za sanacijo dediščine v delu, do katerega smo upravičeni. Nekateri objekti imajo namreč tudi močno simbolno vrednost in jih je treba obnoviti že zato, da ljudem, ki živijo v nekem prostoru, povrnemo identiteto tega prostora. Jasno je, da ljudje najprej potrebujejo bivalne prostore in ustrezno infrastrukturo, a potrebujejo tudi identifikacijske točke. Ko smo obiskali Škofjo Loko, je denimo župan Tine Radinja poudaril, da je treba Hudičevo brv postaviti nazaj v takšni obliki, kot je bila, saj je že stoletja tako močna identitetna točka tega prostora, da ljudje, ki tam živijo, tudi v simbolnem pomenu preprosto potrebujejo. Še bolj, kot turisti. In to so ti elementi, s katerimi bomo na vsak način poskušali priti do sredstev iz solidarnostnega sklada.

Na drugi strani računamo na sredstva, ki jih bo država v nadaljevanju namenjala iz integralnega proračuna. Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje je že izdala sklep, rok za prijavo škode na kulturni dediščini pa je, kot že omenjeno, 22. september. Po popisu škode bodo, kot vedno v takih situacijah, izdelani sanacijski elaborati, in ko jih bo vlada potrdila, se bo v skladu s finančnimi zmožnostmi družbe, predvidevam, začela sanacija. Tako je bilo v sorodnih primerih do sedaj.

Strokovnjaki opozarjajo, da bodo v prihodnje ekstremni vremenski pojavi vedno pogostejši. Kako smo po vaši oceni v Sloveniji pripravljeni nanje?

Slovenija ima zelo dobro organiziran sistem reagiranja ob elementarnih nesrečah na vseh ravneh. Ker je sistem dobro organiziran na državni ravni, dobro delujejo tudi vsi podsistemi. Vsak dogodek, vsaka izkušnja seveda prinese nova spoznanja in ugotovitve. In če smo dovolj samokritični in znamo uvideti tudi svoje napake ter vse skupaj vnašamo v sistem, se vse lepo nadgrajuje. Še največkrat nam kot družbi spodleti v segmentu, da so za to konstantno potrebna sistemska sredstva.

Več objektov, ki so danes naša kulturna dediščina, je postavljenih ob vodi, ki je bila nekoč vir energije - v krajih, kjer je bilo denimo fužinarstvo ali so bili mlini. Naši predniki so se seveda zavedali tveganja, ki ga to prinaša, in tudi mi se ga moram zavedati ter ustrezno ravnati. Pri tem se lahko za marsikatero izkušnjo in znanje ozremo v zgodovino. Generacije, ki so živele pred nami, so marsikaj znale, nam pa je v evforiji, da nam je vsak dan samo lepše in boljše, to ušlo iz glave. Poznamo petstoletne in tisočletne poplave; v Celju je denimo v tako imenovani Vodni stolp vgrajena plošča, ki prikazuje, do kod se je 25. septembra 1672 dvignila Savinja. Voda je takrat segala zelo visoko, kar kaže vklesan prst na kamniti plošči. In da zaključim z optimizmom, če so zmogli leta 1672, bomo seveda zmogli tudi danes.