Etnolog in kulturni antropolog Ambrož Kvartič za STA: Šege vzpostavljajo odnose med ljudmi in do presežnega

Kvartič je doktor etnologije in kulturne antropologije, raziskovalec sodobne pesemske in pripovedne folklore ter asistent za folkloristiko in primerjalno mitologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od imena do spomina je, kot so zapisali pri založbi, prva etnografska monografija, ki zajame obredje celotnega življenja. Šege in navade, povezane s posameznimi življenjskimi prelomnicami, so bile sicer v Sloveniji že do sedaj dobro raziskane in popisane, vendar so bila ta dela omejena bodisi lokalno bodisi tematsko. Kvartičeva monografija pa poveže zbrano gradivo v temeljno delo o obredih in navadah celotnega življenjskega cikla.

Priprava knjige od Imena do spomina je bila, kot v predgovoru namignete tudi sami, zelo ambiciozen projekt. Koliko časa je knjiga nastajala?

Ja, šlo je za zelo ambiciozen projekt, koliko ambiciozen, se je resnično pokazalo šele med samim nastajanjem knjige. Knjiga se posveča klasični temi v etnologiji in antropologiji, ki pa je, kot je razvidno tudi iz knjige same, zelo obširna. En sam raziskovalec je v svoji karieri ne more obdelati temeljito, celo posameznim poglavjem raziskovalci posvečajo znatne dele svoje kariere.

Čeprav je v etnologiji temelj raziskovalnega dela delo na terenu s pogovorom z ljudmi in zbiranjem informacij, se slednjega pri pisanju knjige nisem lotil, so mi pa pomagale starejše avtoritete s svojimi raziskavami, od Janeza Vajkarda Valvasorja naprej pa vse do danes. Pregledal sem ogromno knjig, raziskav, seminarskih nalog, časopisnih zapisov in podobno. Knjiga je pravzaprav kompilacija vsega, moja vloga pa je bila, da sem vedel, kje pobrskati za podatki in da sem jih nato ustrezno predstavil v knjigi. Ob tem so v posamezna poglavja vtkani tudi drobci mojega terenskega raziskovalnega dela.

V geografskem smislu knjiga pokriva celotno Slovenijo oz. njen znaten del. Pri ritualih, kot so denimo verski obredi, se načeloma od kraja do kraja ponavlja enak vzorec, hkrati pa človeška individualna ustvarjalnost stvari zapelje po svoje in vse to je preprosto neulovljivo. V knjigi je veliko zanimivih primerov, marsičesa pa v njej tudi ni, saj je vsega enostavno preveč. Moje glavno delo je bilo torej presoja, kaj umestiti v knjigo, da bo tema dostojno predstavljena. Vse skupaj je trajalo približno leto in pol

Skozi kakšno sito ste pri vključevanju pretresali šege, navade in obrede?

Kot rečeno, gre za klasično temo v etnologiji, antropologiji in sorodnih vedah. Niz prelomnic v življenju, skozi katere nas popelje obredje, je že precej znan in izoblikovan. Obstaja "sveta trojica" teh prelomnic: rojstvo skupaj s krstom, poroka in smrt. Vse tri so tudi že zelo dobro raziskane, popisane in obdelane. Že zelo stara besedila beležijo šege in navade ob teh prelomnicah in nam kažejo, kako so se spreminjale skozi čas.

V knjigi pa sem prikazal še vse vmes. Različne verske obrede, denimo zakramente, kot sta prvo obhajilo in birma. Rituale, ki nas popeljejo skozi izobraževanje, kot so valeta, fazaniranje in matura. Rituale, skozi katere gremo pri prehajanju skozi različne družbene skupine, definirane po starosti - otroške in mladinske organizacije, potem fantovske in dekliške skupnosti v starih vaških skupnostih. Tudi služenje vojaškega roka je bilo nekdaj zelo strukturirano in zaznamovano z obredjem. Potem denimo obredje, šege in navade ob nastopu novega duhovniškega ali redovniškega poklica. Tu pa so še osebni prazniki, obletnice, tudi obredje, povezano s hišnimi ljubljenčki, ki so dandanes pravzaprav že družinski člani.

Kaj je bila osnovna motivacija, da ste se odločili za snovanje knjige v takšni obliki?

Želel sem, da se bralec ob prebiranju prepozna v zapisanem, da ne gre le za čudenje v smislu, "o, poglej, kako so včasih živeli". Obredje, šege in navade nas vse peljejo skozi življenje, so nas od nekdaj in nas bodo vedno. Ko sem dal knjigo v branje članom svoje družine, je bil njihov odziv tak, da so vsi po vrsti začeli pripovedovati zgodbe o svojih lastnih izkušnjah. Od imena do spomina je torej knjiga, ki naj zbuja asociacije na lastno življenje ob uvidu v to, kako živijo sodržavljani tukaj in zdaj in kako so živeli nekoč.

Obredja, šege in navade se skozi čas spreminjajo, pojavljajo se tudi nove. Lahko poveste nekaj o tem?

V teh vsebinah se srečujeta posameznikova identiteta in skupnost. Ljudje s pomočjo ritualov napredujemo v družbi, naša identiteta se spreminja s tem, ko nas širša skupnost zaradi njih ugleda v drugi luči. Ko se poročimo, nas družba začne dojemati kot poročene.

Na drugi strani rituali krepijo skupnost in njeno identiteto. Ko skupnost nekega rituala ne prepoznava več kot pomembnega za njen obstoj, se bo ta ali poslovil ali predrugačil, postal bo le navada, brez globlje vsebine. Med obredi, ki so se že poslovili, je denimo vpeljevanje matere, cerkveni obred, v katerem so mater nekaj tednov po porodu, ko je po starih verovanjih veljala za nečisto in celo nevarno za skupnost, obredno vpeljali nazaj v skupnost, da je ponovno postala njena enakopravna članica, tokrat v novi vlogi matere. Ker se je z napredkom v 20. stoletju znatno zmanjšala umrljivost tako otrok kot mater, je ta obred preprosto izginil. Drugačen primer pa so recimo šrange ob poroki ali lažna nevesta, kar se je obdržalo do danes, čeprav s precej manj globljega obrednega pomena, kot ga je imelo včasih.

Obenem se pojavljajo čisto nove vsebine. Ena takšnih je baby shower - družabni dogodek ali zabava, pri kateri družba prijateljic, praviloma gre za ženske, obišče bodočo mater nekaj tednov pred porodom in jo obdaruje s potrebščinami zanjo in za novorojenčka. Zanjo niti še nimamo slovenskega poimenovanja, k nam pa je prišla s popularno kulturo. Izoblikovala se je v svetu, v katerem ni več tako močno prisoten strah za življenje še nerojenega otroka. Včasih je bilo obdobje nosečnosti in poroda do krsta povezano z močnim strahom za otroka in mater, zato je bilo o nosečnosti najbolje čim manj govoriti, slavljenje otroka pred njegovim rojstvom pa bi lahko priklicalo nadenj nesrečo.

Ena najmlajših navad okoli nosečnosti in rojstva pa je razkritje spola. Pri tem gre za javno razkritje do takrat skrite informacije, ali bo prihajajoči otrok sin ali hči. Razvila se je na začetku 21. stoletja v ZDA, po svetu se je bliskovito razširila zaradi družbenih omrežij, ki omogočajo deljenje video vsebin

V knjigo ste vključili tudi številne odlomke iz leposlovnih besedil, spominskih zapisov, časopisov.

Ideja o tem je bila prisotna že od vsega začetka. Pri strokovnem besedilu, pa naj bo še tako zanimivo, gre vendarle za nizanje podatkov, zgodbe pa so tiste, ki nas pritegnejo, v nas vzbudijo empatijo in vdahnejo dušo strokovnemu besedilu. Saj nenazadnje pišem o življenju, ki je vse kaj drugega kot le suhoparno nizanje podatkov.

Na drugi strani imajo enako vlogo fotografije, ki niso zgolj ilustracija besedila. Nabrane so iz vseh vetrov. "Izropal" sem domače družinske albume, veliko je bilo tudi sodelovanja z različnimi institucijami, ki hranijo fotografsko arhivsko gradivo, največ seveda s Slovenskim etnografskim muzejem.

V knjigo ste denimo vključili tudi krst v drugih krščanskih cerkvah v Sloveniji in poroko pri Romih.

Šege so tiste, preko katerih se vzpostavljajo odnosi med ljudmi in odnos do presežnega. Verske strukture so tiste, ki bdijo nad velikim številom obredov skozi življenje. Na Slovenskem je imela zgodovinsko gledano najpomembnejšo vlogo Katoliška cerkev, je pa v knjigi popisano tudi obredje okoli rojstva, poroke in smrti pri drugih verskih skupnostih v Sloveniji. Vsi sobivamo v istem prostoru in prav je, da spoznamo tudi svojega soseda.