Ljoba Jenče: Petje je zame duhovna praksa

"Prav neverjetno je, kako me je ta preprosta ljudska pesem popeljala po vsem svetu, na vseh šest celin. Ta pesem je globoka moč naroda, to ves čas oznanjam, obenem me uči, da sem le droben delec te velike zgodbe, ki ji želim podaljševati življenje, in sem neskončno hvaležna, da to lahko delam," je Jenče povedala v pogovoru o svojem delu in poslanstvu za STA.

Na vprašanje, ali doživlja petje ljudskih pesmi kot nekakšno meditacijo, pravi: "Ja. Zame je to duhovna praksa. Izročilo dojemam kot sveto, kot duhovno prakso. Ljudska pesem je stara in vsebuje spomin na povezavo posameznika s skupnostjo, ko posameznik sploh ni bil pomemben, pomembna je bila skupnost, in prostorom."

Rada poje "v majhnih akustičnih prostorih, sploh v kakšnih lepih majhnih cerkvah. Takrat se mi zdi, da ljudje ne poslušajo mene, ampak se skozi glas pesmi povežejo s svojo dušo, z višjimi ravnmi ali spominom, tako, da je to res obred, drugo me ne zanima." Pesnik Milan Dekleva je sicer o njenem glasu dejal, da v njem "trepeta spomin sveta", ki pa vsebuje tudi "možnost njegove pomladitve in prerojenja".

"Pri ljudski pesmi v glavnem ne poznamo avtorja, in če govorimo o pripovednih pesmih, nimamo trdnih zgodovinskih dejstev o njihovem nastanku, a pesmi so ohranjale arhetipska jedra zgodb in se spreminjale iz roda v rod iz potrebe ljudi po petju in skupinskemu doživljanju. In prav vzdrževanje tega večstoletnega spomina ljudskih pesmi in načina petja po domovih in pokrajinah nas utrjuje kot star narod."

Jenče meni, da se mora "sodobni človek začeti ponovno povezovati", pri čemur mu ljudske pesmi lahko pomagajo z arhetipskimi sporočili, kar jih dela žive in aktualne. "Vsaka pesem, vsaka melodija, vsak tekst pričajo o samobitnosti. Več variant ima pesem, bolj kot je razširjena, starejša je, bolj odseva dušo naroda."

Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, s katerim Jenče sodeluje od začetka delovanja na področju glasbene dediščine, v arhivu hrani okoli 60.000 pesemskih enot, torej rokopisov in posnetkov različnih variant. Nekatere ljudske pesmi so zabeležene le v eni ali nekaj variantah, tiste z največjim številom pa jih imajo lahko tudi do 190.

Jenče pravi, da so "stari ljudje peli zase, za dušo, za veselje, da bi se povezali - med seboj, z Bogom in zemljo, se zahvalili, ko so nekaj naredili" in tudi zanjo je bil na začetku izziv, zaupati petju "na način, ko začutiš povezavo z naravo, s prostorom, ki te obdaja in greš tak na oder, preprost, saj ljudske pesmi vsebujejo spomin na čas, ko je bil za človeka prostor živ in se ob petju odzove.

"Ko te pesmi pojem v naravi, se odzove voda, atmosfera na jezeru. In se vprašaš, kaj je to. Če želimo, da se to zgodi, nam ne sme biti cilj nič drugega kot pristen stik, svetost življenja, prostora, zvoka, glas. Brez kakršnihkoli ambicij." Zato Jenče meni, da je možno ohranjati glasbeno dediščino tako, "da moraš najprej sam čutiti potrebo po petju, po petju zaradi sebe in iz ljubezni do prostora. In poiskati 'ta stare' ali njihove posnetke."

Na vprašanje, ali lahko iz bogate zakladnice ljudskih pesmi - od Vsi so venci vejli do Po Koroškem po Kranjskem - izpostaviti kakšno, ki pove največ o Slovencih, Jenče pravi, da je Kje so tiste stezice v vsakem izmed nas zaradi neke otožnosti in mile ljubezni do našega prostora. "Lahko rečem le, da so zame letos Laibach naredili genialno potezo ob otvoritvi svetovnega prvenstva v Planici s sodobno priredbo ponarodele pesmi Oj Triglav, moj dom. Ne le, da so jo glasbeniki profesionalno izvedli, to so naredili s tako prepričljivostjo, pripadnostjo in ljubeznijo, da rečeš, to je to. Nemogoče se zdi, da tega Slovenec ne bi vzel za svoje."

Jenče je leta 1988 začela svojo pot samostojne raziskovalke kulturne dediščine, naslednje leto bo minilo 35 let od prvega samostojnega koncerta, ki ga je odpela v Ljubljani. Od takrat je pela po vsem svetu, sodelovala z nemalo inštitucijami in umetniki, izdala pet samostojnih albumov in štiri z dokumentarnimi posnetki ljudskih pevcev. Leta 2015 je od predsednika države prejela medaljo za zasluge za ohranjanje ljudske glasbene dediščine. Je članica Kulturno-etnomuzikološkega društva Folk Slovenija, Društva slovenskih pisateljev, leta 1994 je organizirala prvi mednarodni pravljičarski simpozij v Sloveniji, leta 2013 drugega na temo epa Parzival na Ptuju.

Pred desetimi leti je v Dolenji vasi ob Cerkniškem jezeru ustanovila Hišo izročila za prenos starih ogroženih znanj na mlajše generacije. Leta 2017 so za projekt Mladi čuvarji izročila dobili posebno omembo strokovne žirije evropskega združenja za kulturno dediščino Europa Nostra, in sicer za oživitev izdelave drevaka, kovaštva, lanarstva in destilacijskega postopka eteričnih olj.