Član kuratorske ekipe Grafičnega bienala Ljubljana Kwasi Ohene-Ayeh za STA: Tudi ogledovanje je aktiven proces

Kako se vsebine, s katerimi se v svojem delu ukvarja umetniški vodja letošnjega bienala Ibrahim Mahama, odražajo v zasnovi bienala?

Mahama je z razstavo želel pogledati, kašen je današnji svet v smislu geopolitik in prizadevaj za emancipacijo. Bienale ponuja razmislek o prepletenosti grajenih okolij, infrastrukture in materialov z modernimi zgodovinami protikolonialnega in protiimperialističnega boja, nacionalizma, internacionalizma in njihovih sodobnih odmevov.

Sodelujoči umetniki na teme bienala odgovarjajo na zelo različne načine. Ena od lokacij letošnjega bienala je Krater - Kreativni laboratorij v gradbeni jami, kjer gre za intervencijo v opuščen prostor, kjer so se zasejale nekatere rastline. A za tam delujoča društva in posameznike divjost teh rastlin ni izključujoča, ampak svoja prizadevanja razumejo kot gibanje za pravičnost. Še posebej pomembna tema so klimatske spremembe, nekateri umetniki se ukvarjajo s hladno vojno v različnih delih sveta - v Aziji, Afriki, Vzhodni Evropi in podobno.

Na bienalu so na ogled številna umetniška dela, ki na obravnavane teme odgovarjajo na zelo močan način. V kuratorski ekipi smo zelo zadovoljni tako z deli in umetniki kot lokacijami bienala, saj se je res vse skupaj lepo poklopilo.

Kako je nastajala razstava bienala?

V preteklosti so bili umetniki k sodelovanju povabljeni prek odprtega poziva, nato je žirija izbrala dela za bienale. Mahama je k sodelovanju povabil šestčlansko kuratorsko ekipo, katere člani prihajamo iz Afrike in Evrope, ki je izbrala umetnike. Zaradi časovne omejitve odprt poziv ni prišel v poštev, poleg tega smo želeli imeti jasno začrtano smer pri izboru umetnikov. Kuratorji smo tako sami predlagali umetnike, s katerimi smo želeli sodelovati.

Vsak izmed nas je sestavil svoj seznam umetnikov, nato je sledila vrsta srečanj, število sodelujočih umetnikov pa smo omejili na 50. Seveda nismo vsi poznali vseh predlaganih umetnikov. Tudi niso bili vsi enako močno uglašeni s temami letošnjega bienala, kar je prav tako imelo pomembno vlogo pri izboru. Odločitve niso bile lahka, a so bile nujne.

Poleg tega je Mahama, ki je želel, da je letošnji bienale čim bolj inkluziven, obiskal umetniške akademije po Sloveniji, ker je predaval študentom o svojem delu. Pri njih je vzbudil zanimanje in željo po sodelovanju ali na razstavi ali v javnem programu. Na bienalu tako predstavljamo umetnike z različnih koncev sveta, obenem smo našli način, da ga z vključitvijo tukaj delujočih umetnikov zasidramo v Ljubljano.

V razstave je vključenih veliko novih del, nastalih posebej za bienale. Lahko poveste nekaj o njihovem nastanku?

Kuratorska ekipa je morala uporabiti različne strategije pri delu z umetniki. Na eni strani imamo umetnike, ki na bienalu predstavljajo dela, ki so jih imeli že narejena v času izbora. Na drugi strani so umetniki, ki so sicer že imeli izdelana dela, a so morali priti v Ljubljano, da so jih dodelali. Imamo pa tudi umetnike, ki sicer niso imeli nobenega ustreznega dela, a smo poznali njihovo ustvarjanje in usmeritev in smo jih želeli vključiti. Z umetniki, ki so ustvarili nova dela za bienale, sta sodelovali predvsem članici kuratorske ekipe Inga Lace in Alicia Knock.

Pogajanja z umetniki so morala biti zelo taktična. Grafični bienale Ljubljana je manjši bienale z manjšim proračunom, cene novih naročil pa lahko gredo tudi zelo visoko. A umetniki, s katerimi smo sodelovali, so bili zelo velikodušni in so imeli razumevanje glede tovrstnih omejitev. Ponekod sicer sredstev ni bilo dovolj, a so umetniki delovali v duhu deljenja, spet drugi so bili zadovoljni s sredstvi, ki so jim bila na razpolago. Ker ima vsak umetnik drugačno prakso, smo morali uporabiti različne kriterije, tudi pogajanja, da smo določene umetnike pridobili za sodelovanje. Ni pa nepomembno, da je Mahama zelo uveljavljen v svetu umetnosti in da ima veliko stikov, kar je za umetnike lahko bil še razlog več, da sprejmejo povabilo k sodelovanju.

Eno od prizorišč letošnjega bienala je Cukrarna. Lahko poveste nekaj o delih, ki so na ogled v njej?

V Cukrarno smo želeli postaviti dela, ki korespondirajo z zgodovino tega prostora - nekdanje refinerije sladkorja. Slovaška umetnica Ilona Nemeth denimo predstavlja projekt Sladkor z vzhoda, ki odseva vidike novejše evropske zgodovine skozi prizmo stanja sladkorne industrije v Srednji Evropi. Poljska umetnika Max Cegielski in Janek Simon predstavljata projekt En človek ne kroji usode naroda. Izhodišče dela predstavlja spomenik prvemu predsedniku Republike Gane Kwameju Nkrumahu, ki ga je zasnovala poljska kiparka Alina Slesinska v Winnebi, ki pa je bil že naslednje leto, ko je bil Nkrumah v državnem udaru odstavljen s položaja, porušen. Umetnika sta v Cukrarni rekonstruirala spomenik, v Gani pa izvedla delavnice kolektivnih razprav o pomenu te geste kot metafore sodobnega ukvarjanja s skupnimi vzhodnoevropskimi in afriškimi zgodovinami 60. in 70. let minulega stoletja.

Spet drugi umetniki pa so bolj kot raziskavi zavezani formi. Takšni sta denimo Beti Frim in Ines Sekač, ki sta izdelali lončke iz keramike, v katerih gojita mah. V svojih eksperimentalnih prizadevanjih združujeta različne oblike življenja, njuno delo pa ima tudi virtualno dimenzijo. Na lončkih je namreč QR koda, ki jo gledalec poskenira z mobilnim telefonom in se mu odpre virtualen svet.

Na eni strani smo želeli v Cukrarno umestiti dela, ki so lepo umeščajo v dani okvir, a želeli smo tudi več od tega. Cukrarna je tudi največji razstavni prostor bienala, kar smo želeli kar najbolje izkoristiti. S celoto smo zadovoljni, prav tako smo zadovoljni z vsemi drugimi lokacijami bienala.

Kaj želite z razstavo vzbuditi v gledalcu?

Tema bienala je Iz praznine so prišli darovi kozmosa. Z razstavo smo želeli ustvariti ali vsaj predlagati ekonomijo izmenjave. Seveda nimamo vseh odgovorov in z razstavo želimo obiskovalca izzvati k participaciji. Želimo, da razume, da je tudi ogledovanje aktiven proces ter da pri tem, ko se učimo eden od drugega, ni omejitev. Razstava je zasnovana tako, da gledalca vzpodbuja k sodelovanju. Nekatera dela zahtevajo njegovo udeležbo, da recimo nekaj premakne, poskenira QR kodo. Upamo, da bo to sporočilo prišlo do gledalca in da bo to v sebi prepoznal aktivnega sodelavca in ne zgolj pasivnega opazovalca.