Sokurator FKS Miha Kovač: Prodaja avtorskih pravic v tujino povezana s preživetjem slovenščine v globalnem svetu

V ospredju častnega gostovanja Slovenije na FKS bodo poezija, filozofija in poglobljeno branje. Gre za dokaj zahtevne teme v sedanjem času, ki je osredinjen na instantne rešitve. Kaj želi ali je želela Slovenija doseči z izbiro teh tematik?

Te tematike niso bile izbrane, ampak so se izbrale same. Ko sem postal kurator, smo naredili pregled prisotnosti slovenskih avtorjev na tujih trgih. Pokazalo se je, da so izrazito močno prisotni pripadniki ljubljanske filozofske psihoanalitske šole, predvsem Slavoj Žižek, ki je zaslužen za približno 20 do 30 odstotkov vseh prevodov iz knjig, ki jih napišejo državljani ali stalni prebivalci Slovenije.

Direktor FKS Juergen Boos je nekajkrat poudaril, da je Slovenijo za državo gostjo izbral zaradi poezije, saj imamo veliko tovrstnih prevodov, za povrh pa bo ena od osrednjih letošnjih prevodnih slovenskih knjig v nemščini antologija slovenske poezije (Moj sosed na oblaku) v koprodukciji pomembne in ugledne nemške založbe Hanser in Nemške akademije za jezik in pesništvo. Vzporedno smo že nekaj časa pripravljali strokovni program, namenjen založnikom, znotraj katerega smo si med drugim želeli ponovno osmisliti pomen knjižnega branja v digitalni družbi. Po mojih izkušnjah namreč - tudi v mednarodnem okolju - mnogi založniki ne znajo utemeljiti, zakaj imajo knjige v dobi zaslonov in umetne inteligence še smisel. Predvsem pa, zakaj bi se še mučili z branjem zahtevnih besedil, kot sta denimo poezija in filozofija.

Tako smo lani spomladi štirje kolegi z različnih koncev Evrope v dolgem članku povzeli raziskave, ki dokazujejo in opozarjajo, zakaj je branje v digitalni dobi še vedno pomembno. Na podlagi tega besedila smo nato napisali kratek manifest o pomenu branja na višji ravni, od tu naprej pa so se stvari dobesedno zložile skupaj. Na sejmu s filozofi, pesniki in drugimi avtorji prinašamo odlična besedila, ki zahtevajo branje na višji ravni, hkrati pa z manifestom utemeljujemo, zakaj je to pomembno.

Manifest je - ob nekaj malega lobističnih naporih in ob pomoči kolegi iz slovenskega PEN in IBBY - v približno pol leta podpisalo šest pomembnih svetovnih organizacij s področja knjige in založništva, od Svetovnega združenja knjižničarskih združenj do Mednarodnega PEN, do Svetovnega in Evropskega združenja založnikov do že omenjene Nemške akademije in mednarodne zveze za mladinsko književnosti. S tem je postal izrazito mednaroden; da ohranimo spomin na njegovo geografsko poreklo, smo ga poimenovali Ljubljanski manifest. Še posebej me veseli, da bo na Frankfurtski predstavitvi manifesta prisotne preko video povezave nagovorila tudi Margareth Atwood.

Lahko že sedaj kaj več poveste o poudarkih Ljubljanskega manifesta?

Eden poudarkov, če ga poskušam zelo enostavno povzeti, je, da nam zaslonski mediji in umetna inteligenca ponujajo neizmerne možnosti pri ustvarjanju vsebin, mišljenju in raziskovanju, a nazadnje še zmeraj šteje predvsem tisto, kar imamo ljudje v glavah. Sam vse te naprave in pripomočke razumem kot neke vrste ojačevalce našega uma. Ključno pri branju knjig je, da z njim poglabljamo in širimo besedišče, osvajamo kompleksne stavčne strukture, logična pravila in se učimo misliti. Vsaj zaenkrat vsega tega ne morejo vsaditi v naše možgane s posebnim čipom. Te sposobnosti lahko pridobimo le z branjem na višji ravni.

Zato verjamem, da nekdo, ki ima svoj um natreniran z branjem knjig, lahko vse sodobne tehnološke izume uporablja na bolj produktiven način kot nekdo, ki nima "bralnih" možganov. To je eno od glavnih sporočil manifesta. Sporočilo manifesta je tudi, da je knjižno branje neke vrste trening za kritično in analitično mišljenje. Bistvo kritičnega mišljenja je, da znamo ovrednotiti vire, preveriti logične povezave v izjavah in trditvah, skratka, da znamo uporabljati logiko in ocenjevati verodostojnost virov ter nato sklepati. Tisti, ki stojimo za manifestom, verjamemo, da vsega tega ni brez poglobljenega branja.

Bi lahko rekli, da je poglobljeno branje rezervirano predvsem za bolj izobražene bralce?

Poglobljeno branje ali branje na višji ravni je oblika branja, ki zahteva intelektualni napor, ker se pač pri tem srečujemo z novimi mislimi, novimi besedami, novimi stavčnimi zvezami... vsak, ki to obvlada, je zame izobražen, ne glede na formalno stopnjo izobrazbe. Je pa res, da je ljudi, ki znajo tako brati med visoko izobraženimi ali pa srednje izobraženimi bistveno več kot med ljudmi, ki imajo samo osnovnošolsko formalno izobrazbo.

Ena od stvari, ki nam gre pri promociji manifesta na roko, je, da prihajamo v javnost praktično v istem času, ko je Evropo, predvsem izobraževalne kroge, precej razburila odločitev švedskega ministrstva za šolstvo, da bodo v osnovno in srednjo šolo ponovno uvedli tiskane učbenike, saj so ugotovili, da digitalizacija ni dobra za vse oblike usvajanja znanja. To ne pomeni, da računalnikov v njihovem izobraževalnem sistemu ne bo več, ravno obratno, ti bodo ostali, le njihovo rabo bodo skušali uravnotežiti. Tam, kjer je potrebno bolj poglobljeno branje in učenje, bodo uporabljali tiskane učbenike.

Kaj je glavno sporočilo, ki ga želi Slovenija s častnim gostovanjem na FKS ponesti v nemškogovoreči svet?

Poleg sporočila o branju bi si želel, da bi svet prepričali, da smo dežela, zanimiva na prav poseben način. Avstrijski avtor Ludwig Hartinger je nekje zapisal, da ga ni tako majhnega koščka v Evropi, kot je Slovenija, kjer bi bilo na kupu toliko Evrope. To je ena naših velikih prednosti. Intelektualno stimulativno, čeprav včasih naporno, pa tudi nevarno, je, da smo na prepišnem območju, ne samo meteorološko, tudi politično. Navajeni smo, da države in družbene ureditve pri nas pridejo in gredo. Ob tako hitrih spremembah razviješ neke vrste distanco do vsega, kar se dogaja okoli tebe, zato morda vidiš več kot nekdo, ki živi v bolj stabilnem in dolgočasnem okolju.

Ravno zaradi te prepišnosti in pisanosti, ki smo jima izpostavljeni, verjamem, da lahko slovenska knjižna produkcija, kadar je v najboljši kondiciji, vidi in sliši več kot marsikdo drug. Ob tem moramo biti seveda ves čas trdno ukoreninjeni v svoji kulturi, sicer nas lahko odpihne; a ta ukoreninjenost postane zadušljiva in omejujoča, če nismo ves čas na široko odprti v svet. To je naša prednost in naše sporočilo; čeprav smo majhni in na prepišnem obrobju, se z naše pozicije včasih vidi več in drugače kot iz samih centrov sodobnega sveta. Smo kratko in malo zanimiv majhen kos sveta, ki ga je vredno obiskati, prav tako pa brati knjige naših avtoric in avtorjev.

Katere koristi želite, da bo častno gostovanje prineslo slovenskim avtorjem in založbam?

Želim si, da bi se iz gostovanja naučili komunikacije s širšim založniškim okoljem, da bi postali bolj vešči v trgovanju z avtorskimi pravicami. Slednje je namreč zahteven posel, ki temelji na poslovnih stikih in poznanstvih, predvsem pa na dobrem poznavanju programskih potreb različnih založb na različnih koncih sveta. S tem se ukvarja morda nekaj tisoč ljudi na svetu in zelo pomembno je, da te ljudi poznaš.

Vsega tega ni možno osvojiti v nekaj dneh, potrebnih je nekaj let. Vse to lažje počne nekaj ljudi znotraj iste organizacije, saj le v takem okolju prenašajo izkušnje drug na drugega in se lahko dopolnjujejo, tako da pokrivajo različna področja, kot če vse to poskuša početi ena oseba znotraj posamezne založbe, ki si za povrh konkurira s kolegico iz druge slovenske založbe. Zato verjamem, da bi bilo bolj produktivno, če bi več založb skupaj ustanovilo literarno agencijo, kot so to storili na Finskem. Se pa bojim, da slovenska založniška poslovna kultura tega ne dopušča. To je namreč nekaj, kar bi morali storiti založniki sami, pravic v tujino namesto njih ne more prodajati država.

Država pa lahko stori ogromno s tem, da vzdržuje podporne mehanizme, ki so potrebni, da naša knjižna dela lahko prodrejo v tujino. To, mimogrede, počnejo praktično vse evropske države. Tisto, kar se je tudi Sloveniji obrestovalo, ob zelo majhni investiciji, so bile denimo delavnice za prevajalce, ki prevajajo slovenščino v tuje jezike, pa organizacija mreženj, da so tuji založniki prihajali sem, slovenski založniki pa so dobivali štipendije, da so lahko obiskovali tuje sejme. Skozi vse to se je spletla mreža, na podlagi katere smo prišli do tega, da v tujini vsako leto izide približno 200 slovenskih prevodov.

Ključna je ohranitev vseh teh mehanizmov, ki so delovali zadnjih deset do 15 let. V naslednjih letih upam, da bodo založbe z njihovo pomočjo slovenske avtorje pripeljale do še bolj uglednih tujih založb, ker to pomeni boljšo distribucijo in promocijo in posledično boljšo prodajo knjig. Moja ocena, zelo čez palec, je, da se v zadnjih dveh, treh letih letno obrne okoli 300.000 evrov s prodajo avtorskih pravic v tujino. Verjamem, da če bomo delali dobro in prav, lahko pridemo v desetih letih na milijon ali celo dva milijona evrov prometa. Ko sem sam začel delati v založništvu, leta 1988 sem bil prvič v Frankfurtu, je bilo število prevodov iz slovenščine v druge tuje jezike - z izjemo jugoslovanskih - skoraj enako ničli. Zdaj smo prišli v 30 letih do številke 200, kar pomeni, da tudi tako trikratno povečanje prometa v naslednjih 10 letih ni znanstvena fantastika. Lahko pa to postane, če bomo delali slabše kot doslej.

Pri prodaji avtorskih pravic v tujino je pomembno dvoje, da se avtorjem odpira pot do novih bralcev, s čimer se utrjuje njihov ugled v svetu, posredno pa tudi ugled Slovenije. Hkrati je to pomembno tudi z materialnega zornega kota, saj v nekaterih državah, kot je denimo Norveška, posamezni avtorji zaslužijo bistveno več denarja od prodaje knjig v tujini kot doma. Tako je, ker delujejo v knjižni kulturi, ki je vešča prodaje avtorskih pravic v tujino, za povrh pa ima norveška knjižna produkcija velik ugled v tujini, ki ga naša žal še nima.

Nam se že dogaja, da nekateri slovenski avtorji in avtorice - tako avtorji zahtevnih filozofskih del, kot avtorice in avtorji žanrske književnosti - pišejo v angleščini, ker jim to avtomatično odpira večje trge in omogoča komunikacijo z večjim številom bralcev. Morda komu to zveni noro, a moja prognoza je, da bomo - če se bo ta trend nadaljeval - čez 15, 20 let morda v situaciji, kjer bodo v slovenščini pisali samo še povprečneži.

Možna rešitev tega problema seveda je, da imamo vzpostavljen sistem za prevajanje in prodajo pravic v tujino, tako da se bo potem avtorjem enostavno splačalo še naprej pisati v slovenščini, saj bodo imeli odprta vrata na tuje trge. Zato verjamem, da je ukvarjanje s prodajo avtorskih pravic v tujino povezano tudi s preživetjem slovenščine v globalnem svetu. Prodaja avtorskih del v tujini je v bistvu nekaj, s čimer branimo lasten trg in mu omogočamo dolgoročno preživetje.

Kaj pa slovenska javnost, se vam zdi, da zdaj po letu dni intenzivnih priprav na sejem razume pomen slovenske predstavitve na sejmu, naše fokuse in da se na sejmu ne predstavljajo kar vsi avtorji, ki objavljajo v Sloveniji?

Upam, da se to razumevanje izboljšuje. Nekateri so si predstavo o tem, kaj je Frankfurtski sejem, ustvarili v svojih glavah, in nas potem pač kritizirajo, ker delamo drugače, kot si oni predstavljajo, da bi morali. Najbolj zmotni tovrstni predstavi sta, da je Frankfurtski sejem nekakšna razstava založništva države gostje, ali pa da gre za pregled slovenske knjižne ustvarjalnosti, pri čemer naj bi slovenski kuratorji odločali, kaj je dobro in kaj ne. Nič od tega ni res.

Države gostje v svojem paviljonu tako rekoč razstavijo svojo mednarodno knjižno prodornost, kar pomeni, da so tam razstavljeni samo prevodi njenih avtoric in avtorjev, kot so izšli pri mednarodnih založbah. Tega osnovnega razumevanja, da gremo v Frankfurt razstavljat prevode in pokazat, koliko smo se bili do zdaj sposobni prebiti v mednarodno okolje, tega v Sloveniji do zdaj ni bilo prav veliko. Upam, da ga bo v bodoče več.