Prevodni Pranger s ciljem kultiviranja prevodne kritike

Ideja za festival je po njenih besedah nastala iz spoznanja, da je v Sloveniji premalo refleksije o posameznih literarnih prevodih, "sploh take, ki je izrečena direktno človeku v obraz". "Na festivalu Pranger, na katerem že 20 let negujemo kritiko poezije, smo videli, da so pesniki in pesnice in tudi kritičarke in kritiki zelo hvaležni za ta čas, ko si lahko direktno povejo vse, kar si imajo za povedati, pa naj bo to dobro ali slabo. To koristi obema pri nadaljnjem delu. In velike prevajalke in prevajalci nimajo problema priznati, če so ga kdaj kje kaj polomili," je Urška P. Černe povedala v pogovoru za STA.

"Ključno je, da se to opravi dobronamerno. Ker v Sloveniji se je že nekajkrat zgodilo, da so bili v prevodno kritiko zaviti neki konkurenčni boji ali osebne zamere, kritiko so izrekali po hodnikih, kar ni produktivno. Zato razprave na Prevodnem Prangerju vedno snemamo in jih nato objavimo na spletu, da je vse res odgovorno in utemeljeno povedano," je pojasnila.

Vodstvo festivala izbere za vsak pogovor en tuj jezik ter selektorja oziroma selektorico, ki izpostavi dve objavi prevajalca ali prevajalke, nato pa z gostom na odru razpravlja o njih. V razpravah sodeluje tudi občinstvo. "Izjemno smo veseli, da so se skozi leta razvile sproščene razprave. V Lutkovnem gledališču Maribor je prijetno okolje, kjer si upamo vse povedati. V goste vabimo različne profile, ne nujno prevodoslovce, in tako se razvijejo res zanimive debate. Zanimivo je na primer slišati urednico pojasniti, zakaj so se odločili za naslov, povsem drugačen od tistega v izvornem besedilu, kakšna je bila vloga lektorice in podobno," je povedala sogovornica.

Po njenih ocenah so le redke priložnosti, ko se lahko prevajalec ali prevajalka javno tako poglobita v svoje delo in ko lahko širša javnost dobi podroben vpogled v nastanek prevedenega besedila. "Precej ljudi ima lahko neko mnenje o prevodu, a velikokrat je tako, da šele potem, ko preučiš različne primere, ko slišiš, zakaj je prevajalec izbral ravno tisto besedo, šele razumeš njegovo odločitev. Ali pa šele tako vidiš, kaj vse bi prevajalec lahko iz nekega primera naredil. Na koncu je odločitev vedno na prevajalcu, on se odloči v skladu s sabo in zato so nosilci avtorskih pravic za prevode prevajalke in prevajalci, ne avtorji izvornega besedila," je pojasnila.

Pri prevajanju ne gre le za prevod ene besede v drugo, temveč prenos pomena iz ene kulture v drugo. Letos se bodo na Prevodnem Prangerju prvič posvetili temi prevajanja kot prirejanja literarnih besedil, pri čemer se bodo osredotočili na poustvarjanje ljudskih pravljic iz drugih kulturnih kontekstov v slovenskem jeziku. Poznavalki ljudskega slovstva Anja Štefan in Špela Frlic bosta v pogovoru s pravljičarko Liljano Klemenčič predstavili svoje izkušnje, raziskovalec zgodovine folkloristike Oliver Currie pa bo uvodoma opisal prisvojitve oralne književnosti v francoski in britanski kulturi od začetka 19. stoletja, ko so pravljice postale literarni žanr.

S to temo bodo 11. oktobra začeli letošnji Prevodni Pranger, nadaljeval pa se bo s tremi razpravami, osredinjenimi na prevajanje za mladino, prevajanje kratkih in daljših proznih form, na prevodno in uredniško delo kot poklon pokojni prevajalki in urednici Lučki Jenčič, ki izhaja iz čezmejnega, avstrijsko-koroškega prostora, in navsezadnje na nove prevode sodobne slovenske književnosti v britansko angleščino, ki je ob okrepljenem mednarodnem promoviranju slovenske književnosti v zadnjih letih še posebej potrebna poglobljene refleksije. "Prevajanje iz angleščine pa je največji problem, saj že skoraj vsak misli, da jo zna," je povedala Černe.

Zanimivih tem s področja prevajanja literarnih besedil je po njenih besedah veliko in kljub napredku na področju prevajalskih tehnoloških orodij se ne boji za obstoj te dejavnosti. "Seveda so nam ta orodja v pomoč; včasih smo listali po slovarjih in enciklopedijah, danes je lažje, saj si lahko pomagaš s svetovnim spletom, a zaenkrat je umetna inteligenca prešibka, da bi povsem nadomestila človeka. Spletna orodja imajo sicer vedno manj napak, a še vedno slonijo na človeških prevodih, shranjenih v pomnilniku. To so torej še vedno naši prevodi, ki se nekje hranijo," je pojasnila.

"Rade volje bom delala s spletnimi orodji tudi prevode poezije, če mi bodo olajšala in izboljšala delo, ampak zaenkrat mi še nobeno od njih ne zna narediti rime tako, kot jo sama znam," je dodala.

Problematične prevode opaža predvsem v literaturi za mlajše bralce. "Na žalost je t. i. trg v zadnjih letih ugotovil, da se da najbolj služiti s knjigami za otroke in mladino. Te knjige se zdijo enostavne za prevajanje in jih zato dajejo prevajati začetnikom oziroma tistemu, ki bo to naredil za čim manj denarja," je povedala.

Razprave s Prevodnega Prangerja so zato koristne tudi kot pomoč "začetnikom", posredno pa tudi za spodbujanje študija prevodoslovja in zanimanja za poklic literarnega prevajalca. "Odločili smo se, da bomo na slabe trende opozarjali s tem, da bomo izpostavljali dobre prevode. Sicer pa se v vsakem prevodu najde kaj za predebatirati, problematizirati, pohvaliti ali le vprašati, kako je prišlo do neke rešitve," je povedala.

Vsako leto je vsaj en večer na Prevodnem Prangerju posvečen nemščini, ker je to v Mariboru po besedah Urške P. Černe "nujno glede na to, da je to včasih bilo dvojezično mesto, da imamo tu kakovosten študij germanistike in prevajanja iz nemščine ter da smo le 16 kilometrov od nemško govorečega okolja".

Prevodni Pranger je bil po njenih besedah že v osnovi zasnovan z mislijo na Maribor. "V Mariboru namreč skoraj ni literarnih prevajalk in prevajalcev in seveda potem tudi nihče, razen zelo redkih izjem, ne prejema nagrad. Želimo si, da skupaj s partnerji vzgojimo novo generacijo prevajalk in prevajalcev na Štajerskem in tako prispevamo k razvoju kakovostnega prevajanja v Sloveniji," je še dejala.