V Narodni galeriji razstava zgodnjemodernega kiparja Ivana Zajca

Ivan Zajec se skupaj z Alojzom Ganglom, Josipom Urbanijo, Alojzijem Repičem, Svetoslavom Peruzzijem in Franom Bernekerjem uvršča v prvo generacijo zgodnjemodernih slovenskih kiparjev, ki so konec 19. stoletja na Dunaju svojo domovino postavili na evropski umetnostni zemljevid, so spomnili v Narodni galeriji.

Kljub temu Zajčev obsežen kiparski opus, z izjemo Prešernovega spomenika v Ljubljani, katerega soavtor je, doslej še ni bil deležen temeljitega preučevanja. Njegova dela obsegajo javne spomenike, nagrobno, cerkveno in arhitekturno plastiko ter portretne, alegorične in žanrske motive. Ustvarjal je v akademsko realističnem slogu, historističnih slogih, v posameznih delih pa je opaziti tudi secesijske prvine.

Rodil se je 15. julija 1869 v Ljubljani. Za kiparstvo ga je navdušil njegov oče, prvi slovenski akademsko šolani kipar Franc Ksaver Zajec. V očetovi delavnici je pridobil prvo kiparsko izobrazbo, premožna sorodnica Josipina Hočevar pa mu je omogočila študij na dunajski akademiji. Pozneje je živel tudi v Münchnu, kjer je spoznal Antona Ažbeta, v Parizu pa je obiskoval zasebno likovno akademijo.

Dobro šolanje mu je zagotovilo zanesljivo tehnološko in obrtniško znanje, ki se kaže v obdelavi detajlov in v spretni manipulaciji različnih materialov. Ljubljanski potres leta 1895 je odprl možnosti za številna nova naročila arhitekturne, cerkvene in spomeniške plastike in tako je Zajec iz domovine prejemal naročila za samostojna dela.

Prelomnico v kiparjevem življenju in delu predstavlja Prešernov spomenik. Odbor za postavitev spomenika je julija leta 1899 razpisal natečaj za najboljši predlog zanj. Med šestimi kiparji je bil izbran Zajec, ki je poslal kar dva modela spomenika. Njegovo nadaljnjo usodo je povzel Janez Kajzer: "Srečnež se ni zavedal, kako težavnega dela se je lotil, v kakšne duševne stiske bo zabredel, kako bo poveličan in kako ga bodo trgali."

Od zasnove do končne izvedbe je minilo šest let, kipar pa je moral delo večkrat spremeniti. Končna podoba spomenika je takoj po postavitvi postala osrednja tema političnih nasprotovanj in obračunavanj. Negativne kritike, ki so prevladovale, so močno vplivale na umetnika in to je bil najtežji čas v njegovem življenju, o katerem ni hotel govoriti niti v starosti.

Poleg Ljubljane, Dunaja, Münchna in Pariza je Ivan Zajec živel in ustvarjal še v New Yorku, Trstu, Dubrovniku, Londonu in Rimu, od koder je bil med prvo svetovno vojno kot avstrijski državljan interniran na Sardinijo. Po vrnitvi v domovino leta 1919 se je dokončno ustalil v Ljubljani. Ustvarjal je vse do konca življenja. Udeleževal se je skupinskih in preglednih razstav, njegovi kipi so bili uvrščeni v vse stalne postavitve zbirke Narodne galerije.

Zajčevo na oblikovni akademizem oprto kiparstvo so cenili meščani, ki so pri njem množično naročali portrete, nagrobno in arhitekturno plastiko.

Priznanje je doživel po drugi svetovni vojni in leta 1950 kot prvi kipar prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Leta 1949, ob njegovi 80-letnici, so mu v Narodni galeriji pripravili monografsko razstavo.

Razstavo, ki bo odprta do 11. februarja 2024, in na kateri je tudi nekaj del, ki so jih pridobili od institucionalnih in zasebnih lastnikov Zajčevih del, spremlja obsežen katalog avtorice Mateje Breščak.

Ob razstavi so pripravili tudi spremljevalni program. Poleg javnih vodstev in vodstev po naročilu pripravljajo tečaj kiparjenja, zgodovinar Igor Grdina pa bo na predavanju razgrnil zgodbo Prešernovega spomenika, so še sporočili iz Narodne galerije.