misliLiffe: Domačnost družinskega življenja v Auschwitzu
Ljubljana, 11. novembra - Na Liffu je v sekciji Kralji in kraljice na ogled Interesno območje britanskega režiserja Jonathana Glazerja, ki s skrbno premišljenimi filmskimi sredstvi ponudi vpogled v družinsko življenje Rudolfa Hössa, komandanta v Auschwitzu. Idilo z ženo in otroki ter množično pobijanja v koncentracijskem taborišču je dobesedno ločil le zid.
Ljubljana, Cankarjev dom.
Odprtje 34. Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala (LIFFe) s projekcijo filma Varuhi formule v režiji Dragana Bjelogrlića.
Direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski.
Foto: Katja Kodba/STA
Film po ohlapni predlogi romana Martina Amisa je postavljen v leto 1943 in je posnet s perspektive storilcev. Glazerjev namen je jasen, narediti vse, da se občinstvo lahko pomeša z ljudmi, poosebljenim zlom, s katerim naj bi ne imelo nič skupnega. Veliko lažje se poistovetimo z žrtvijo, je na predstavitvi filma na newyorškem filmskem festivalu povedal režiser.
Dogajalni prostor je družinska vila z ogromnim vrtom, travnikom in bazenom po zamisli Hössove žene Hedwig. Tam živijo življenje v stiku z naravo. Otroci tekajo po vrtu, dobro se je, Hedwig pomerja krzneni plašč, ki ga je dobila onstran ograje, ptiči prepevajo, idila je popolna.
Toda filma sta pravzaprav dva: enega vidimo, drugega slišimo. Vsakodnevno življenje ves čas spremljajo zvoki iz taborišča; streljanje, kriki, delovanje krematorija. Družina tega ne omeni z besedo. Ko se Rudolf Höss (Christian Friedel) vrne domov, je skrben oče in ljubeč mož. Nekdo, ki velja za poosebljeno zlo in ki svoje službene ure preživlja z mislimi o optimizaciji množičnega pobijanja, zvečer ob večerji ljubeče gleda svoje potomce.
Kot je v New Yorku povedala Sandra Hüller, ki igra Hedwig, so si za pripravo na snemanje vzeli izjemno veliko časa, v prvi vrsti je bilo pomembno, da ne ustvarijo biografskega filma. Ključna je dinamika med možem in ženo, njuno vsakodnevno življenje, ki so ga posneli z več kot desetimi kamerami naenkrat.
Glazer je igralcem večkrat rekel, da "snemajo Big Brotherja v hiši nacistov". Tako je bil dosežen skorajda antropološki vstop v njihovo realnost, a brez nevarnosti za emotiven fokus. Način snemanja in fotografija gledalca ali gledalko nikakor ne moreta zazibati v varno tolažbo, da je to zgodba iz preteklosti, s katero nimata nič in se ne more ponoviti v sedanjosti.
"Najhujši zločin in tragedija je, da je človek to storil sočloveku. Ustreza nam, da se od njih čim bolj distanciramo, z mislijo, da sami takšnega vedenja nismo zmožni, vendar bi morali biti v to manj prepričani," je povedal Glazer, ki je z Interesnim območjem letos osvojil veliko nagrado žirije v Cannesu.