Slovenski trg umetnin obvladuje siva ekonomija

Kot je za STA zapisal ustanovitelj in direktor Galerije in dražbene hiše SLOART Damjan Kosec, je po njihovi oceni v Sloveniji med 60 in 80 odstotkov sivega in črnega trga pri prodaji umetnin, kar je postal "de-facto način poslovanja zadnjih 40 let". Do te ocene so prišli na podlagi internih analiz ter pogovorov z umetniki in strankami, ki so k njim v prodajo prinesle slike, kupljene ali v galerijah ali pri umetnikih, pa tudi s pregledom javnih podatkov prometa galerij.

Opozoril je, da določeni umetniki danes večino svojih del prodajo brez računa, in sicer sami v ateljeju, preko posredniških galerij oz. preko neregistriranih preprodajalcev. Veliko teh umetnikov od države dobi plačane prispevke, rezidence v tujini, finančne nagrade ali so zaposleni na javnih fakultetah oz. prejemajo pokojnino.

Poleg tega po njegovih besedah določene galerije v veliki meri stalnim kupcem za umetnine višjega cenovnega razreda ne izdajajo računov. Delež neizdajanja računov je odvisen od galerije, ene to prakticirajo več, druge manj. Pogled na skupno bilanco vseh slovenskih galerij kaže, da ta skupaj ne dosega dveh milijonov evrov prijavljenega prometa na leto, poleg tega v bilancah galerij ni videti prodaj umetnin cenovnega razreda nad 50.000 ali 100.000 evrov za posamezno umetnino.

Na trgu je tudi več kot 50 neregistriranih preprodajalcev, ki se s prodajo umetnin ukvarjajo profesionalno ali občasno in ne plačujejo davkov. To, kot poudarja Kosec, omogoča nelojalno konkurenco in otežuje delovanje galerijam, ki poslujejo samo z računi.

Sami so se obrnili tudi na Finančno upravo RS (FURS), kjer so jim pojasnili, da ne morejo izvajati nadzora nad umetniškim trgom ter sivo in črno ekonomijo, saj v zakonu ni jasno predpisano in opredeljeno, kdo opravlja dejavnost trgovanja z umetninami. Če fizična oseba prodaja rabljene gume, star hladilnik ali umetnine za 100.000 evrov, je za FURS enako, saj ne morejo dokazati, da gre za ponavljajočo in pridobitno dejavnost.

Poleg tega lahko tuje spletne ali fizične galerije slovenskemu umetniku nakažejo do 75 odstotkov prodajne cene umetniškega dela preko PayPala ali na bančni račun doma ali v tujini in v Sloveniji ne plačajo davka. Medtem mora v Sloveniji galerija umetniku brez statusa samozaposlenega v kulturi nakazati kupnino preko avtorske pogodbe in lahko skupne dajatve znašajo več kot 50 odstotkov vrednosti umetniškega dela.

Vodja galerije Hest Emil Šarkanj pa je za STA ocenil, da je sivega trga pri prodaji umetnin približno 50 odstotkov. Izpostavil je tudi spletno stran Bolha in družbeno omrežje Facebook, kjer se ne pojavljajo mali prodajalci, temveč v veliki meri preprodajalci. Tu je po njegovih besedah mogoče govoriti o sivi prodaji v 90 odstotkih.

Tudi sam opaža sivo prodajo pri avtorjih, ki so, kot meni, preveč obdavčeni. Kot veliko težavo sivega trga pa je izpostavil ponaredke. Že samo po ogledu kakšne Facebook strani, ki prodaja skulpture Janeza Boljke v vseh možnih velikostih in akvarele Franceta Slane, ki se kar naenkrat množično pojavljajo, je lahko človeku marsikaj jasno, je zapisal.

Kaj bi za preprečevanje sive ekonomije na trgu umetnin lahko storila država?

Šarkanj meni, da bi veliko rešile davčne olajšave. Država bi denimo s petodstotno olajšavo za nakup likovnih del dobila dvakrat toliko vrnjeno z davki in manj plačanimi prispevki za avtorje.

Kosec pa poudarja, da bi bilo potrebno delati tako na preventivi kot kurativi. Predvsem bi morali bolj ozaveščati vse udeležence - tako umetnike, kot galeriste in kupce -, da je umetnine potrebno kupovati z računi tudi zaradi kasnejše garancije.

Meni, da dohodkovni cenzus pri samozaposlenih v kulturi s strani države in ministrstva za kulturo spodbuja sivo ekonomijo. Ko namreč likovni in vizualni umetniki dosežejo polovico višine dohodkovnega cenzusa, začnejo zaradi strahu pred izgubo statusa poslovati brez računov. Sami zato ministrstvu med drugim že dalj časa predlagajo, da se cenzus ukine ter da se tistim umetnikom, ki ga določeno leto presežejo z višjimi prihodki, raje od tega zneska odmeri dohodnina.

Pri galerijah bi morala po mnenju Kosca država to področje regulirati in nadzirati. Galerija, ki bi dobila licenco, bi se morala obvezati, da bo poslovala samo z računi, v nasprotnem primeru bi licenco za poslovanje izgubila. Prav tako bi moral FURS opravljati več nadzorov tako pri galerijah kot kupcih.

Sivo ekonomijo pa spodbujajo tudi ukrepi ministrstva za finance in urada za preprečevanje pranja denarja, saj se denimo lahko pri prodaji plača največ 5000 evrov v gotovini, za nakup čez 15.000 evrov pa je to potrebno prijaviti uradu za preprečevanje pranja denarja, opozarja Kosec in dodaja, da bi bilo potrebno odpraviti omejitve poslovanja z gotovino na področju umetnin.

Ker je na trgu tudi zelo veliko preprodajalcev brez dejavnosti, bi bil, tako Kosec, tudi potreben zakon, da se umetnine v vrednosti nad 1000 evrov ne smejo prodajati mimo registriranih galerij.

Katera dela se največ prodajajo brez računov?

Po besedah Šarkanja se brez računov največ prodajajo dela starejših oz. pokojnih avtorjev, mnogo manj dela mlajših avtorjev.

Kosec ob tem dodaja, da je to odvisno predvsem od tega, kdo prodaja. Ko je govora o prodaji pri umetnikih, gre seveda za dela sodobne umetnosti, galeristi in preprodajalci brez računov prodajajo predvsem starejša dela. Največ pa se, kot poudarja, na sivem trgu prodajajo umetnine v vrednosti med 50.000 ali 100.000 evrov. Te umetnine kupujejo predvsem znani zbiratelji in premožnejši kupci, katerih na trgu ni veliko in po nekaj letih vsi galeristi in preprodajalci te ljudi poznajo.

Pri SLOART so na ministrstvo za finance v zadnjih petih letih poslali več dopisov, a so jim odgovorili, da na področju zakonodaje ne načrtujejo sprememb. Napotili so jih na FURS, kjer so prav tako naleteli na gluha ušesa. Že leta pošiljajo dopise in sestankujejo tudi na ministrstvu za kulturo, a se ni še nič premaknilo.

Tako kot Šarkanj tudi Kosec ocenjuje, da bi posameznike in galeriste k nakupu z računi motivirale davčne olajšave pri nakupu umetnin.

FURS področje prodaje umetniških predmetov prepoznal kot tvegano za pojav sive ekonomije

Na FURS so za STA zapisali, da sicer že nekaj let opravljajo aktivnosti v boju zoper sivo ekonomijo ter da je bilo področje prodaje umetniških predmetov prepoznano kot eno izmed tveganih za pojav sive ekonomije.

Nadzor so usmerili na galerije oz. trgovine na drobno z umetniškimi izdelki, kjer so preverjali izdajanje računov in zaposlovanje na črno. Prav tako so nadzor opravljali na podlagi prijav in oglasov v različnih medijih. Preverjali so ustrezno registracijo oglaševalcev, torej nadzor dela na črno in nedovoljenega oglaševanja. Ugotovili so nepravilnosti, kot so nepopolni podatki na računih, neplačilo DDV ali nepravilnost obračuna DDV ter nepravilnosti poročanja o izdanih računih in poslovnih prostorih.

Kot kaže, torej trg z umetninami obvladuje siva ekonomija. Možnosti za izogib plačila davkov je veliko in veliko akterjev se jih s pridom poslužuje. Vprašanje je, kje se lotiti oz. ali je sploh mogoče presekati ta gordijski vozel in področje urediti.