Pri založbi Goga tudi novi romani Dušana Merca, Janija Virka in Blaža Kutina

Roman Picerist se osredotoča na pripoved zapornika, neomajno vztrajnega v svoji drži pajka, ki ga nihče ne pozna, čeprav ga vsi iščejo, in sam ve vse o vseh, pri tem pa se tudi edini zaveda, da je druščina za zapahi le orodje v rokah nekoga nevidnega, a vseprisotnega. Picerist ni le zgodba o katastrofalnem polomu zaporniške delavnice kreativnega pisanja, v isti meri je tudi pogled na obrobje naše družbe po osamosvojitvi, ki navidezni vrh opazuje iz še kako resničnega dna, so zapisali pri založbi.

Merc je na današnji predstavitvi v Ljubljani Picerista opisal kot roman o tistih, ki jih ne maramo, ki so na oni strani. V njem ni pozitivnega lika, vsi so kriminalci. Je pa tudi roman o skupini ljudi, ki so manjšina, ki so trpeli in ki jih je družba izločila, je dodal.

Virkov roman Vrnitev domov je Dušan Šarotar v spremni besedi opisal kot "pisateljev zemljevid notranjih premikov, fizičnih, eksistencialnih in jezikovnih, na delu je nenehen poskus naših iskanj in tavanj v upanju, da bomo nekje naposled našli primerno besedo, s katero bi v materni jezik zmogli prevesti tujost sveta".

Kot je povedal Virk, je v mladosti veliko časa preživel v naravi, nato je tri desetletja preživel večinoma po pisarnah in zadnja leta je začutil, kako je izgubil stik z naravo in to je tisto, kar je v romanu osebnega. Roman sicer poganja ljubezenska zgodba, ki pa razkriva, da svoja življenja živimo zelo kompleksno, da veliko poteka vzporedno, na skrivnosten način.

Roman Kenozoik scenarista, pisatelja in režiserja Kutina ponuja večpastno in napeto zgodbo, v kateri je vse skrivnostno prepleteno, vendar obenem nič ni tako, kot se zdi. Po besedah urednika Andreja Hočevarja se mu pozna, da ga je napisal nekdo, ki se ukvarja s filmom, zato je tako bralska kot tudi uredniška izkušnja nekoliko drugačna, kot je sicer običajno. Avtor se v njem spretno in uspešno poigrava z bralskimi pričakovanji.

Tretje Carrascovo delo Pelji me domov je družinski roman o konfliktu med generacijama - starejšo, ki je garala, da bi ohranila družinsko dediščino, in mlajšo, ki si želi oddaljiti od staršev, da bi našla svoje mesto v svetu. Kot je povedal pisatelj, je veliko bolj avtobiografski od prejšnjih dveh, v njem je želel pisati o stvareh, ki jih resnično čuti in pozna in se mu zdijo pomembne. Ker pa gre za stvari, ki so pomembne večini ljudi, deluje univerzalno. Knjigo je prevedla Urša Zabukovec.

Romaneskni prvenec Gerde Blees Mi smo svetloba je po besedah urednice Petre Vidali spodbudila novica v časopisu, da je v neki stanovanjski skupnosti v Utrechtu ženska umrla zaradi podhranjenosti, saj je verjela guruju, da je mogoče živeti samo od svetlobe. Roman zastavlja vprašanja, ali so ljudje okoli nje krivi - ali so razumeli, da bo umrla, bi ji morali pomagati. Svojo plat zgodbe pove 25 pripovedovalcev, od ljudi do predmetov in svetlobe.

Predstavili so še roman Borisa Kolarja O vinu, kozah in drugih prevarah, antologijo sodobne slovenske kratke proze Brez milosti in roman Tole ni zate, ki ga podpisuje bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon.

Po besedah urednice založbe Helene Zemljič je dogajanje tretjega Kolarjevega romana postavljeno v srednji vek. Avtor je za roman opravil veliko raziskav, knjigo odlikuje duhovit pristop. Antologija kratke proze pokriva čas od osamosvojitve do danes. V letu, ko je bila Slovenija častna gostja knjižnega sejma v Frankfurtu, je izšla z željo prikazati raznolikost, pestrost in trdoživost tega dela slovenske književnosti. Hemonov roman, ki ga je prevedla Irena Duša, pa je del diptiha, ki zelo avtobiografsko pripoveduje o izkušnji Sarajeva pred vojno.