Vlado Kreslin za STA: Od prašnate potke ob potoku do avtoceste

Ker je intervju ob življenjskem jubileju - kakšna je generacija iz leta 1953?

Generacija 53 se spomni okusa 'Trumanovih jajc', torej jajc v prahu, ki jih je Amerika po vojni pošiljala kot pomoč Jugoslaviji, spominja se vonja usnja novih čevljev, cigaretnega dima in ocvrtega piščanca v fičotu, ki je s celo družino sopihal preko Črnega Kala proti sindikalnem počitniškem letovišču nekje v Istri. Generacija 1953 zna napisati artikulirano SMS sporočilo in se zgroženo čudi ministru za šolstvo, ki uvaja dodatno digitalizacijo današnjim generacijam, ki namesto v oči gledajo samo še v telefone.

Kako gledate na dosedanjo glasbeno pot?

Vidim prašnato potko ob potoku, ki se spremeni v makadamsko cesto, naredi par ostrih ovinkov, se spremeni v asfaltno cesto in čez preko hribov in dolin v avtocesto.

Kako si razlagate dejstvo, da imate oboževalce v vseh generacijah in da vas sprejme vsako okolje, od Gallusove dvorane do študentskega žura?

Čeprav me vsi to sprašujejo, si ga ne poskušam niti ne znam razlagati. Hvala bogu se vseh stvari ne da razložiti, kljub umetni inteligenci.

Nam podelite kakšno zanimivo anekdoto iz vseh teh let?

Maja letos nastopim na občinski proslavi v Trbovljah, z mano pa zapoje pevski zbor OŠ Tončke Čeč. Učenci od prvega do osmega razreda. Po nastopu se razigrani, navdušeni in sproščeni otroci zgrnejo okrog mene: 'Vlado, a se mi podpišeš?' Ko prvo punčko brez listka vprašam, kam se naj ji podpišem, mi pomoli ročico in potem se jih stegne cela telovadnica. Ko je popisano že vse, tudi ramena in hrbti, se mi ena punčka strmo zazre v oči, za trenutek otrpne in dahne: 'Vlado, a mi daš telefonsko?' Skozi glavo mi šinejo klici znancev, ki me občasno sprašujejo, a lahko dajo mojo telefonsko številko komu, ki bi rad prišel v stik z mano.

Saj ne da bi delal kdo ve kakšno skrivnost okrog sebe, številka je konec koncev v telefonskem imeniku, vendar pa so telefonski klici, ki jih dobivam, seveda zelo raznovrstni in včasih precej kompleksni, da ne rečem naporni. In zdaj me gleda par nedolžnih modrih oči in samozavestno pričakuje mojo telefonsko številko. Kaj bi na to odgovorili moji znanci, mi šine skozi glavo, pa vendar ne morem biti taka mona, pa saj ne morem odkloniti, pa saj ne morem dati izmišljene številke. Vzamem flomaster in že se blešči moja telefonska številka na nepodpisani desni roki, čez deset minut pa še na vseh ostalih devetdesetih. Naslednji dan mi zazvoni mobitel in zasliši se dekliški hehet: 'Živjo Vlado, kako si, ja, tukaj smo, se igramo, pa smo te poklicale. Vlado, imamo eno vprašanje: A je lepo biti pevec?'

Čeprav ste bili na začetku povsem rockerski, če pomislimo na skupino Martin Krpan, ste se kasneje zavezali ljudskemu melosu, ki je v vas vtkan že od otroštva...

Moji rojstni Beltinci so bili že od nekdaj muzikantsko zelo živahni. Gospodje iz Beltinške bande, torej bratje Kociper, so že po prvi svetovni vojni igrali v gostilni mojega deda, oče je po drugi vojni igral v jazz ansamblu, mama je pela pri folklorni skupini, jaz sem bil bobnar pri vokalno instrumentalni skupini Apollo... Enkrat je skorajda moralo priti do 'soočenja'.

Poleg ljudske motivike se v avtorskih skladbah posvečate denimo ljubeznim, tudi nesojenim, občasno se znajde tudi kakšna družbenokritična pesem, kot je To pri nas ni možno. Vaša kariera je sicer polna ponarodelih pesmih. Ste morda katere že naveličani?

Kakorkoli nenavadno se sliši, niti ne. Vsak komad izvedeš vsakič vsaj malo drugače. Medtem, ko ga pojem, ga doživljam, spominjam se časa, ko je nastal, ljudi, o katerih govori... Pa še publika je zmeraj druga in drugačna.

Zdi se, da vas sodelovanje na glasbenih tekmovanjih ni zanimalo. Zakaj?

Ne vem, ne vidim se kot glasbeni tekmovalec. Sem pa pred dnevi nevede tekmoval na hecnem tekmovanju v tem, na katero glasbo dajo krave gorenjskega rejca največ mleka. In celo zmagal. To je pa velik kompliment.

Hkrati pa se odzovete, ko se je treba zavzeti za kakšno stvar, nenazadnje ste peli tudi za STA v kriznih časih.

To je seveda nekaj drugega. Ne odzivam se pogosto, ne želim se pentljati z dnevno politiko, pa vendar verjamem, da so situacije, ko je potrebno narediti tisto, kar je prav.

Letos ste ponovno razprodali tri decembrske koncerte v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma in glede na to, da ste v zadnjih letih dvema dodali še tretjega, bi lahko dodali še četrtega?

Tri koncerte prirejamo že od leta 1995, smo pa ji nekajkrat oklestili za enega, ker je bilo za mamo, ki je tudi pela, prenaporno. Glede na odziv publike bi verjetno lahko dodali še četrtega. Že nekaj časa me nagovarjajo, naj gremo v Stožice, a se držimo tradicije in ostajamo v Cankarjevem domu.

Pred tem se vam bodo poklonili še na koncertu Izštekanih. Kakšne priredbe se obetajo?

Presenetile nas bodo zanimive izštekano-odštekane izvedbe s krasnimi, večinoma zelo mladimi izvajalci. Zelo me zanima in zelo se veselim svojih komadov v novih preoblekah. Zaenkrat nimam pojma, kaj pripravljajo, je pa že sam proces njihovih priprav, o katerem me vestno obvešča Jure Longyka, vznemirljiv. Kaj bo šele v Kinu Šiška.