misliMineva 80 let od smrti pesnika Franceta Balantiča
Ljubljana, 24. novembra - Mineva 80 let od smrti Franceta Balantiča. Pesnik je doživel tragično življenjsko in literarno usodo. Ni ga ugonobila revščina, ne bolezen, kot njegove predhodnike, pač pa je postal žrtev brezobzirnih dejanj vojnega časa, ki ni prizanesel celotni njegovi generaciji, je o pesniku zapisal literarni zgodovinar France Pibernik.
Balantič se je rodil leta 1921 v Kamniku. Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, jeseni leta 1941 se je vpisal na slavistiko na ljubljanski univerzi. Leta 1942 je uredil rokopisno zbirko svojih pesmi Muževna sem steblika, ki pa je izšla šele posthumno. Februarja 1942 so ga Italijani odpeljali v Gonars, po vrnitvi v Ljubljano pa je vstopil v vaške straže. Po ustanovitvi slovenskega domobranstva se je vključil v njihove vrste. V noči s 23. na 24. november leta 1943 je zgorel v postojanki domobrancev v Grahovem ob napadu Tomšičeve brigade, star še ne 22 let.
Po njegovi smrti je urednik revije Dom in sveta Tine Debeljak predlagal, da bi zbrali in natisnili celotno Balantičevo pesniško delo. Tako je leta 1944 uredil prvo knjigo Balantičevih pesmi, ki je izšla pod naslovom V ognju groze plapolam. Še istega leta je izšel Balantičev Venec v bibliofilski opremi njegovega prijatelja, slikarja Marijana Tršarja. Pesnik je bil v domovini prepovedan. Leta 1966 so natisnili izbor Balantičevih pesmi, a je bila celotna naklada uničena, do novega natisa je prišlo šele leta 1984.
Leta 2008 je pri založbi Litera izšla monografija Franceta Balantiča ter Balantičevo zbrano delo in izbrane pesmi, knjigi je uredil danes pokojni Pibernik. V Zbranem delu je objavljena tudi pesniška zbirka Muževna sem steblika. V zbirki postsimbolistične in ekspresionistične poezije lirski subjekt teži k absolutiziranim vrednotam, a je v vrhuncu čustvenega, čutnega in metafizičnega prizadevanja ponižan ali smrtno poražen.
Balantič je ob krajinskih in zgodovinskih motivih razvijal teme trpljenja, socialne izvrženosti, etične obsodbe vojne, hrepenenja po domu in materi ter vizije smrti. Pokojni pisatelj Alojz Rebula je nekoč o Balantičevi poeziji zapisal: "Balantičeva pesem je prinesla v koral slovenske lirike nov in nezgrešljiv akord, nekakšen apokaliptični jambski val, v zgodovino slovenskega duha pa moment tragične samozavesti, ki je odzrcalil tragiko dni, v katerih je nastala."