Kuratorka Manu Weiss za STA: Jubilej Animateke odlična priložnost za nov tekmovalni program

Manu Weiss deluje na področju "potopitvenih" medijev, je režiserka in avtorica animiranih kratkih filmov, celovečercev, videomapiranja, oglasov in videoiger. Leta 2018 je v sklopu 15. edicije festivala Animateka pripravila pregled animiranih del, v katera se gledalec potopi s pomočjo naprav, ki omogočajo vstop v virtualni svet in je bil na ogled v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi (MSUM). Letos je v sklopu Animateke pripravila prvi tekmovalni program projektov navidezne resničnosti.

Kako je prišlo do ideje za tekmovalni program projektov navidezne resničnosti na Animateki?

Razstava v MSUM ni bila tekmovalne narave, je pa že tedaj v ozadju tlela ideja, da bi pripravili tekmovalni program projektov navidezne resničnosti v sklopu festivala, kjer bi tovrstna dela obravnavali na enak način kot animirane filme v drugih tekmovalnih programih. Vendar je moralo preteči nekaj let, preden smo lahko to uresničili. Za to je več razlogov. Navidezna resničnost sicer res obstaja že nekaj desetletij, a šele v zadnjem desetletju je ta tehnologija prišla bolj v ospredje, uporabljati jo je začelo več ljudi. Rezultat tega je tudi, da je v tem polju nastalo več del.

Poleg tega se je morala razviti in dozoreti, da je postala dovolj reprezentativna. Da ni več šlo le za fascinacijo nad tehnologijo in preizkušanje njenih zmožnosti, ampak da je postala pomembna vsebina, predstavljena skozi to tehnologijo. Morda je bil letos preprosto pravi trenutek, da uvedemo tekmovalni program projektov navidezne resničnosti. Odličen trenutek tudi zato, ker Animateka obeležuje 20. obletnico, in novo obdobje začnemo z novim tekmovalnim programom.

Kako ste izbrali tekmovalne filme? Je bil objavljen javni razpis?

Tudi tekmovalni program projektov navidezne resničnost smo poskušali obravnavati na enak način kot ostale tekmovalne programe festivala, zato je bil objavljen javni razpis in avtorji so lahko prijavili svoja dela. Ker pa gre za novost, avtorji niso nujno vedeli za razpis. Zato sem kot kuratorka, ki imam pregled na dogajanjem, saj obiskujem festivale, tudi sama pozvala tiste, za katere sem menila, da bi bilo njihova dela vredno ali predstaviti v netekmovalnem delu ali umestiti v tekmovalni program, da pokažemo, kaj je na tem področju nastalo najboljšega v smislu pripovedovanja zgodb. Tako so se nekateri avtorji odzvali mojemu povabilu, nekateri so svoja dela poslali na podlagi razpisa.

Lahko poveste nekaj o kriterijih pri izbiri tekmovalnih filmov?

Glavni kriterij je bil pripovedovanje zgodb. Resnično sem želela prikazati avtorska dela v tehnologiji navidezne resničnosti, saj festival Aimateka slovi po prikazovanju avtorskih del iz srednje in vzhodne Evrope. Želela sem, da se tudi ti projekti lepo povežejo z vsem ostalim, kar prikazuje festival.

Tri projekte pa ste umestili v netekmovalni del programa. Lahko poveste nekaj o njih?

V tekmovalni program sem uvrstila šest del, a menim, da je pomembno in zanimivo prikazati tudi nekatera druga dela na področju "potopitvenih" medijev, ki pa niso nujno primerna za tekmovalni program. Včasih je izjemno težko na pošten način primerjati filme v različnih medijih, ki so znotraj enega programa, zato sem se odločila, da bom v tekmovalni del umestila bolj narativna in v netekmovalni del bolj eksperimentalna dela, ki segajo preko tradicionalnega pripovedovanja zgodb.

Tudi vsi projekti v netekmovalnem delu so v polju "potopitvenih" medijev, a zanje je včasih potrebna še dodatna oprema, ne zgolj filmsko platno. Med drugim je vključen projekt Mixed Signals AR, kjer je na razstavi predstavljana fizična knjiga, nato pa pred obiskovalcem s pomočjo aplikacije na njegovem mobilnem telefonu, ki ga usmeri v stran v knjigi, oživi animacija.

Kot kuratorica želim odkrivati vedno nove avtorje, ki ustvarjajo na področju navidezne resničnosti. Poleg tega želim ustvarjalcem približati tehnologijo, jih seznanjati z njo. Mnogi imajo še vedno predstavo, da gre za zelo tehnično zadevo, da je potrebnega ogromno znanja in opreme. Z izbranimi deli jih želim spodbuditi, da se preizkusijo tudi na tem področju in da jih od tega ne odvrne tehnična plat medija.

Pri projektih navidezne resničnosti gre za nekoliko drugačen način pripovedovanja zgodb, gledalec denimo ni samo pasiven spremljevalec dogajanja. Lahko poveste nekaj o tem?

Veliko je seveda odvisno od tega, za kak tip dela se avtor odloči. Ali želi ustvariti interaktivno delo ali pa delo, kjer pripoved teče bolj linearno, ima svoj začetek in konec. Lahko je podobno ustvarjanju video igre - potrebnih je več zasukov in zapletov, morda tudi več različnih koncev, kar vsekakor predstavlja izziv. A izzivi so navsezadnje tudi pri bolj tradicionalnih načinih ustvarjanja, tako da je vse odvisno od avtorja, kaj mu je bližje.

Kako pogosti so danes tekmovalni programi projektov navidezne resničnosti na festivalih po svetu?

Precej pogosti. Večina meni poznanih festivalov, ki ima tekmovalne programe in ki prikazujejo projekte navidezne resničnosti, ima tudi ta tekmovalni program. Seveda je ob tem še veliko festivalov tako animacije kot tudi drugih, ki navidezni resničnosti ne posvečajo nobene pozornosti. Ob tem bi rada poudarila, da so festivalski tekmovalni programi pomembni, saj nagrade precej pripomorejo k usmerjanju pozornosti k nekemu mediju.

Bi lahko rekli, da so projekti navidezne resničnosti danes butična zadeva in da bo morda tako tudi v prihodnje?

Ne morem si zamisliti, da bi to ostalo butična zadeva oziroma mislim, da temu niti danes ni tako. Nenazadnje vsi večji festivali vendarle vključujejo navidezno resničnost, kar kaže na to, da dobiva svoje mesto. Ljudje se na festivalih lahko seznanijo s tovrstnimi deli, festivali pa so tudi priložnost za srečanje med ustvarjalci samimi.