Erika Vouk - svetost besed porojena v hoteni samosti

Leta 2015, ko je prejela Glazerjevo nagrado, je za Delo povedala, da občasno rada stoji na odru, a je zanjo značilno veliko samosti, tudi hotene. Kot je še povedala, so zanjo besede svete, zato lahko ena sama kratka pesem nastaja tedne, mesece, tudi leta.

V zadnjem obdobju svojega ustvarjanja se je usmerila v pisanje balad. Že v preteklosti je povedala, da je prav pisanje poezije tisto, kar jo v življenju najbolj osrečuje. Trenutno zdravstveno stanje ji intervjujev ne dopušča.

Erika Vouk je šele druga pesnica, poleg Svetlane Makarovič, ki je prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Prav tako kot šele druga pesnica je leta 2002 prejela Jenkovo nagrado. Istega leta je postala vitezinja poezije. Leta 2004 je prejela Veronikino nagrado.

V utemeljitvi za Prešernovo nagrado so med drugim zapisali, da pisanje Erike Vouk označujeta težnja h kultiviranju jezika in želja po osmišljanju sveta, temeljna značilnost njene izpovedi pa je miselna gibkost, s katero najmanjše drobce sveta ali na rob potisnjene delce sebe povezuje z neskončnostjo vesolja. S svojo minimalistično in elitno izpovedjo pa je pesnica Erika Vouk izoblikovala izviren in vpliven pesniški glas, ki nagovarja zadržano, vendar estetsko dovršeno.

"Intimna doživetja, osebno izkušnjo in čustvene odzive opisuje celovito in išče v njih pridih univerzalnosti. V iskanju zaokroženih pomenov trči ob tesnobo, muko, bolečino in nemoč. Celostni položaji niso varna zatočišča, temveč so tudi sami izpostavljeni sesutju in razgradnji," so še zapisali.

Sama je nekoč zapisala, da je "edina trajna stvar pravzaprav spomin. Če ostanete v spominu vsaj nekoga, je vsako življenje upravičeno in se nikoli ne konča".

Erika Vouk se je rodila 27. februarja leta 1941 v Mariboru. Študirala je filozofijo in psihologijo. Njena prva pesniška zbirka Bela Evridika je izšla leta 1984. Kasneje so bile njene pesmi prevedene v več jezikov. Nekatere je uglasbil kantavtor Peter Andrej.

Ob praznovanju svojega 75. rojstnega dne je za STA povedala, da se kljub posluževanju nekaj temnejših tonov težko opredeli za ustvarjalko temne poezije, saj iz njenih pesmi ne veje pesimizem, pač pa sprejemanje življenja, kakršno je.

Svoje ustvarjalno pribežališče je pesnica našla predvsem v domu društva pisateljev na Belem križu. "V tridesetih letih so se še borovci, trave in škržati naučili, kako se morajo obnašati. Sicer pa tja nisem prihajala kar tako, v mapi sem imela številne nastavke in osnutke, ki so nastajali doma. Ampak tam iz teh skic nastane pesem, le redkokatera pesem je bila končana drugje. Pa vzgib ni neposreden, morje zame ni napisalo še nobene pesmi, to so le metafore in prispodobe, gre zgolj za drugačno razpoloženje, za drugačno koncentracijo, drugačno senzibilnost," je še povedala za Delo leta 2015.

Vouk je tudi avtorica več prevodov, še posebej dramskih. Med prevodi zagotovo izstopa prevod drugega dela Goethejevega Fausta, ki sodi med eno od največjih delo svetovne literature.

Fausta je prevajala sedem let in njen prevod se po mnenju poznavalcev zagotovo uvršča na seznam velikih prevodov svetovne literature.

Kot je povedala takrat še povedala za STA, ji je bilo kot pesnici lažje prevajati poetično dramo. "Prevod ne sme biti gol. Imeti mora sij - ritem, izbrane besede in poezijo," je še povedala o prevodu Fausta, pisanega v različnih metrikah.

Za Delo pa še, da je bilo prevajanje Fausta hkrati "neizmeren užitek in izjemno težko delo, saj je besede "iskala tako rekoč iz onostranstva", vprašanje, kako bi Goethe to povedal v slovenščini, pa si je vsak dan zastavila na novo.