Dobitnik nagrade Prešernovega sklada Ciril Horjak za STA: Črto peljem na šiht

V utemeljitvi nagrade je med drugim zapisano, da vas je mogoče primerjati s Hinkom Smrekarjem, ki ga tudi študijsko proučujete. Kaj vas pri Smrekarju najbolj navdušuje?

S Smrekarjem se ne morem primerjati. Me pa fascinira. Njegova produkcija je zelo številčna, poleg tega je nastajala v silno turbulentnih časih. Njegov opus je reakcija na spreminjajoči se svet na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Smrekar je bil kronist nevarnega časa: 2. svetovna vojna je bila zanj usodna. Oblikoval je risarski stroj, ki ga je razvil s pomočjo dunajske pedagogike ter estetike srednje Evrope. Ta risarski stroj je bil tako produktiven in popoln, da človek uživa, ko sestavlja zgodbe in kontekste ter razkriva likovno strukturo risb.

Sam sem sicer zgolj zelo pozni novi prišlek na tem področju. Umetnosti zgodovinar Damir Globočnik ga raziskuje že desetletja in je zelo dobro začrtal ne samo faktografijo ampak tudi nekatere interpretacije okoli Smrekarja. Mene pa v Smrekarjevem opusu posebej zanima približno 70 del - sekvenčnih karikatur, kjer so podobe postavljene v smiselna nearbitrarna zaporedja, da bi izrazile pomen ali zgodbo.

Izpostavljena je tudi stripovska predstavitev drame Kralj Ubu ali Poljaki Alfreda Jarryja, pri kateri ste sodelovali s Slovenskim gledališkim inštitutom (Slogi) pri mednarodnem projektu Klasiki v stripu. Lahko poveste nekaj o ustvarjanju tega stripa?

Zdaj začenjam imeti ponovno rad ta projekt, a vmes sem bil že skoraj jezen na Slogi. Projekt je bil tako velik, da nas je vse presegel, z risanjem sem si pridelal poškodbo bicepsa. Bilo je preprosto preveč risanja, sedenja. Obenem imam do projekta še vedno deloven odnos. Če bi šel moj Kralj Ubu ali Poljaki v ponatis, imam že pripravljene popravljene datoteke, zato ga ne prepoznavam kot izpopolnjeno delo, ampak še vedno kot proces. Z nagrado Prešernovega sklada pa vendarle prepoznavam, da smo naredili veliko delo.

Tradicija izobraževalnega stripa sicer pri meni sega vsaj 20 let nazaj. Na začetku so stripi, ki sem jih naredil za DZS za njihovo interno glasilo. Sledili so izobraževalni stripi za podjetje Slorest, kjer sva s sodelavko približno deset let s stripom izobraževala o standardih varnosti pri hrani in odnosih s strankami ter v kolektivu. Nato projekti za Rdeči križ Slovenije, pa za ministrstvo za zdravje.

Enega po pomembnih vrhov na tem področju predstavlja Endodontostrip, ki sva ga leta 2015 naredila skupaj z Rokom Juričem in kjer je bilo vse narejeno zelo precizno. Ta strip se še vedno bere in je priljubljen. Letos sva ga rahlo skrajšala in dopolnila; izšel je v nakladi 10.000 izvodov, kar je za slovenske številke čisto nov red velikosti. Stripi se pri nas prodajajo večinoma v nakladi 500 izvodov. Je pa res, da je situacija specifična, saj ga kupujejo zobozdravniška podjetja, prodaja se na srečanjih zobozdravnikov, kar ga po drugi strani dela še dodatno izvirnega. Preveden je bil tudi v nizozemščino.

Že približno desetletje sodelujem tudi s podjetjem Dars, ustvarjam strip za interno glasilo. Vedno ga delam po pravilu, da ne delam samo za bralce - nadzornik, vzdrževalce cest - ampak tudi z njimi, kar pomeni, da grem, če je le mogoče, na teren. Spoznam ljudi, jim pokažem skice, skupaj jih predebatiramo. Tu je še Najmanjša velika enciklopedija stripa, ki je verjetno v Sloveniji prvi poskus žepnega pregleda zgodovine stripa, z novinarko Dragico Korade pa sva ob 10. obletnici napada na novinarja Mira Petka pripravila kratek strip v 13 sličicah o primeru Petek.

V čem je skrivnost dobrega in uspešnega stripa?

Za strip so značilni zelo reducirani in izčiščeni likovni in verbalni elementi. Strip z majhnim številom razmeroma preprostih elementov dosega zelo kompleksne rezultate. In v tem je njegova moč. A da je nekaj za bralca preprosto in razumljivo, zahteva na produkcijski strani zelo velik napor. Bolj kot se bo ustvarjalec potrudil, bolj bo strip razumljiv bralcu. In ko se ukvarjaš z detajlom, kot je oblaček na nebu, se to zdi komu nerazumno. A prav zato se ukvarjaš, da ne bi nihče opazil, da je z oblačkom kaj narobe.

Kot še piše v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada, se danes številni žal uvajajo v branje šele s spremljanjem stripov, mednarodna raziskava PISA 2022 pa glede bralne pismenosti tudi ni dala spodbudnih rezultatov. Kaj menite o tem?

Slovenci smo nekako še v dobrem povprečju, rezultati pa so zaskrbljujoči zaradi tega, ker smo v slabem trendu. Ker se izgublja nek tip odnosa do znanja, pri čemer gre morda za to, da je generacija X, ki ji tudi sam pripadam, še odraščala v času, ko je bil internet zelo puščavska reč. Tu in tam je obstajala kakšna internetna stran, ki je prijetno dopolnila naše brskanje. Mi smo bili še tisti brskalci, ki smo hodili v knjižnice. Z razvojem interneta se je nato naša roka iskanja podaljšala.

Današnja generacija pa mora nujno razvijati mehanizme blokiranja. Da se odrekajo odpiranju strani, je nujno. Da zaprejo svoj senzorični duševni aparat novim informacijam, delajo selekcijo. In mi rečemo, zakaj ne berejo? Predstavnik te generacije bi odgovoril: Da preživim, je nujno, da manj berem in vsakdanja nastavitev mojega kognitivnega aparata je takšna, da če ni totalno nujno, mečem vse ven. In če mi zameriš, mi zameriš to, da preživim.

Kar se meni zdi produktivna misel, je misel, ki je totalno paradoksalna. Tradicija. Da ostaja zaveza temu, da rečeš, da to, da smo ljudje, pomeni nek minimum. Zadnjih 400 let je razsvetljenski človek, ki bere in razmišlja, ki si drzne izraziti kritične misli. V tradiciji to vendarle pomeni, nekaj prebrati, narisati.

Tradicije so dobrodošle tudi zaradi tega, ker nimamo nikakršnih garancij glede prihodnosti. Ta je in je vedno bila netransparentna, kaotična, polna nepredvidljivih naključij, zato se ne moremo pripraviti nanjo. Načrtovanje ne more jasno predvideti izida. Je pa nujno, da ohranjamo tradicije. Te vendarle vključujejo tudi odnos do kulture, jezika, ustvarjanja. Tako da bo človek, ko bodo atomske bombe padle, žal ta možnost vendarle obstaja, če bo hotel ostati človek, lahko tudi nekaj povedal in narisal. Takrat bo dobro imeti v žepu drobno knjižno izdajo Ivana Cankarja. To je moja poanta, ki ni niti nujno optimistična, je pa humanistična.

Že zelo dolgo sodelujete s časnikom Večer. Lahko poveste nekaj o tem sodelovanju?

Mojemu sodelovanju z Večerom je botrovala novinarska trojka Miro Petek, Dragica Korade in Tomaž Ranc. Prve stvari sem pri Večeru objavil še pred rednim sodelovanjem, slednje pa traja že dobrih 16 let in je ena taka bucika v tednu, ki vse pripne, ker stvar preprosto mora biti narejena. To je seveda izčrpavajoče, saj se je treba držati rokov, po drugi strani je vedno prisoten strah pred izpadom dohodka.

Vem, da so v Sloveniji ljudje, ki rišejo bolje od mene in bi me eventualno lahko zamenjali. V bistvu sem žrtev te prekarne mentalitete, kar je tudi razlog, da nisem nikoli zatajil. Le enkrat v vseh teh letih je prišlo do dogovora, da nisem risal jaz, ampak je mene narisal Tomaž Lavrič, in sicer ob rojstvu mojega drugega otroka. Če si novinar ali sopotnik novinarstva moraš imeti disciplino. Zato težje organiziram druge stvari, če mi nekdo nekaj naroči, bo morda moral malo počakati.

In za konec še, kaj vam pomeni nagrada Prešernovega sklada?

Nagrada je zame presenečenje, tako kot verjetno za tiste, ki mojih ilustracij ne poznajo dovolj. Moje stripe je pravzaprav težko videti, ker so izobraževalni, ni jih mogoče najti v trafikah, ampak v fabrikah.

Nagrada je priznanje produkciji, ki je, kar se mene tiče, likovno suboptimalna. Svoje likovne produkcije ne doživljam kot optimalne in mislim, da sem objektiven sodnik, da imam kritičen pogled na svoje delo. Nagrada je preprosto priznanje likovnemu razmišljanju in likovnosti, ki je šla na teren. Umetnik Paul Klee je rekel, da pelje črto na sprehod. Jaz pravim, da peljem črto na šiht. Meni mora črta plačati kredite, postaviti kruh na mizo. In nagrada je priznanje temu, da je nekdo šel na tak teren.

Seveda moji izdelki nisi izpiljeni. Včasih je jasno, da ilustracije za Večer nisem delal cel dan, ampak sem imel na voljo le štiri ure. Ampak v tem šprintu sem to in ono reč vendarle dobro naredil. Gre za priznanje likovnosti, ki ni elitna niti galerijska, ampak je terenska, namenjena izobraževanju ali satiri. Ima pa nesporne likovne kvalitete, ki jih je komisija prepoznala.