Oblikovalec Tomato Košir za STA: Humor ni vedno ustrezno orodje, vizualno kričanje tudi ne

Znano je, da budno spremljate aktualno dogajanje doma in po svetu. Na kakšen način sledite dnevnim informacijam?

Budno je preveč laskav pridevnik. Vklopljena imam obvestila za največje svetovne dogodke, domače pa nekajkrat dnevno preverim preko omrežja oziroma portala MMC RTVS, Dnevnika in podobnih spletnih novičnikov. Če bi preverjal bolj često, ne bi imel miru ne za "odprto" ne za "zaprto" fazo dela.

V utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada je izpostavljeno področje vizualizacij za naslovnice časopisov oziroma vizualnih komentarjev v člankih. Kako v tem primeru poteka vaš ustvarjalni proces?

Pri največjih družbeno - političnih dogodkih so mi ustvarjena zaupanja z naročniki omogočila, da vedno pogosteje sam predlagam vizualni komentar. Takrat je časa za objavo prihodnjega dne zgolj nekaj ur, zato je potrebno biti učinkovit s časom, samoiniciativen ter še posebej prijazen, empatičen do naročnika. Ostali ustvarjalci dnevnega časopisja so pod hujšim stresom. Če ima moje delo gričevito sinusoido intenzivnosti, so oni cel teden v stanju popolne pozornosti in lovljenja roka. Vedno sem v skrbi, da mi bodo pregoreli.

Kadar gre za objave v tedenskih prilogah, kot je Objektiv, pa imamo sorazmerno razkošje časa, tam 24 do 48 ur. Slednje omogoča tudi skrbnejše preverjanje odkodiranj želenih sporočil. Ali bo ciljna javnost razumela, kaj smo želeli podati v vizualnem prevodu, je vedno naša največja skrb. Več časa pa lahko prinese tudi, da zatavaš ter se osredotočiš na nebistveno, ali pa da s plastenjem dodatnih sporočil pričneš konkurirati osnovni ideji. Zaljubiti v idejo se ne smeš do same izvedbe. Do konca moraš biti pošten v oceni njene ustreznosti ter učinkovitosti pri bralcu, ki jo vidi brez predhodne razlage ter velikokrat zgolj v spremstvu naslova.

Zasnovali ste tudi več celostnih grafičnih podob, med drugim ministrstva za kulturo. Verjetno se ustvarjalni proces razlikuje - je več tehtanja, preverjanja ideje.

Oblikovanje celostnih grafičnih podob je, ob vizualnih komentarjih in poučevanju, moje najbolj nagrajujoče delo, saj organizaciji ali njihovemu produktu pomagaš komunicirati prave obljube, njihovo pravo identiteto, ustrezno delo pa jim da dodano vrednost. Pri fazi raziskovanja ni veliko bližnjic. Skozi intervjuje in ostale dele analize spoznavaš njihove komunikacijske težave, naročnik pa hkrati spoznava, da je tvoje delo polnovreden načrtovalski proces.

Od vodstva naročnika skozi proces in kakovosti analize je večinsko odvisna ustreznost našega dela. Proces pri celostni grafični podobi Kulture je bil izjemen. Večno bom hvaležen takratni ministrici za kulturo Andreji Rihter za pogum, da je natečaj zaupala ljubljanski likovni akademiji, ter Ranku Novaku, ki je naš mini seminar vodil skozi proces. Malo je učiteljev, ki so tako vplivali name, strokovno in zasebno, kot je on. Kruto je, da njegovega poučevanja na oddelku niso podaljšali. Kruto do učencev in bodoče slovenske vizualne krajine. Zapuščina pedagoga ni zapuščina ene osebe, marveč zapuščina mnoštva njegovih študentov.

Pomemben segment vašega delovanja je tudi prenašanje znanja mladim, bili ste mentor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter na tipografskih delavnicah Tipo Brda in TypeClinic. Lahko zapišete nekaj o tem, zakaj vas to veseli?

Moje mentorstvo je prejelo soliden odriv v odraščanju. Pri materi, ki je večino odraslega življenja bila duel z bipolarno motnjo, sem bil neke vrste referenčna oseba, na moje mnenje in bodrenje se je zanašala od mojega šestega leta naprej. Izraz za vlogo je menda "postaršen otrok". Izkušnje nisem sprejemal kot travme, ampak kot običajno zahtevnost odraščanja, ki mi je dodala na sposobnosti skrbeti za nekoga ter empatičnosti. Slednja je ključna pri podajanju znanja, še posebej ker verjamem v tutorstvo, ne zgolj v enosmerno sporočanje podatkov.

Avtodidaktika se mi je izrazila ravno pri črkah. Brati sem se naučil pri letu in pol. Bil bi še vedno na akademiji, pa zadnjih dvanajst let in pol ni potrebe po mojih znanjih. Organizacijski paralizi oddelka sem odgovoril z izpopolnevanjem podajanja znanj preko samostojnih delavnic, moderiranj okroglih miz in predavanj. TypeClinic delavnice sem med korono dal v začasno hibernacijo, zdaj razmišljam o poletnih oblikovalskih delavnicah v Trenti. Tam imajo izjemno sodoben konferenčni center, ki lahko sprejme do 120 poslušalcev, odlične čompe s trentarsko skuto ter še boljšo atmosfero.

Ustvarjate naslovnice za Dnevnikov Objektiv, sodelujete pa tudi s pomembnimi tujimi naročniki. Kako vzpostavite sodelovanje z njimi?

Kar solidno desetletje sem pital medijsko hobotnico s sorazmerno rednimi prispevki za knjige, ki so kopičile dela na določeno temo ali medij. Kasneje sem pričel objavljati na odprtih platformah portfelj, kot so Behance, Coroflot, Krop, Design:Related ter družbenih omrežjih.

Časopisi in revije si v kratkih procesih težko privoščijo ponavljanje, zato je zaupanje na podlagi preteklih referenc ključno. Zadnje sito so email strežniki ter zasutost urednikov s pošto. Okno, da se vse poklopi, je majhno, ni Jelovica, je bolj strelna lina, in sedem let pri pošiljanju predlogov nisem imel skoraj nobenega odziva, le po enkrat sem bil v resni igri za naslovnico New Yorkerja, pa v stiku z bivšim urednikom Der Spiegla. Lahko tudi, da moje delo ni bilo dovolj zrelo, tudi tu imam še precej prostora za napredek. Poleg tega je naša senzibilnost precej drugačna od britanske, nemške, ameriške.

Kako bi opisali bistvo dobrega vizualnega komentarja?

Odvisno od medija. Že naslovnica priloge se precej razlikuje od prve strani časopisa, spletne objave tudi. Humor ni vedno ustrezno orodje, vizualno kričanje tudi ne. Poglavitno je dobro poznavanje teme ter izkoriščanje glavne primerjalne prednosti vizualnega jezika, to je hitrost.

Prejeli ste več nagrad, tudi v tujini. Kaj vam nagrade pomenijo na splošno in kaj vam pomeni nagrada Prešernovega sklada?

Nagrade so obljuba prihodnjim naročnikom, da me iskreno zanima njihova dobrobit. Oblikovalec je v službi odgovornega reševanja naročnikovih komunikacijskih težav. Hkrati pa se nagrad bojim, njihovo vrednost rad relativiziram. V slovenski družbi novici o nagradi rad sledi - ampak.