misliV MGL Sartrova filozofska enodejanka Zaprta vrata
Ljubljana, 9. januarja - V Mestnem gledališču Ljubljana (MGL) so na oder postavili filozofsko enodejanko Zaprta vrata. Filozof, dramatik in romanopisec Jean-Paul Sartre je igro napisal pod vtisom življenja v Parizu v času nemške okupacije, a jo je mogoče razumeti mnogo širše. Na Mali sceni jo je v novem prevodu Eve Mahkovic režiral Jaša Koceli. Premiera bo v četrtek.
Sartre, eden izmed utemeljiteljev eksistencialistične filozofije, je Zaprta vrata napisal v zadnjem letu druge svetovne vojne. Kot je na današnji novinarski konferenci povedala direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, so si ravno eksistencialisti in absurdisti najgloblje upali razmišljati o povsem konkretnih in obenem zelo filozofskih vprašanjih, ki jih je za seboj potegnila izkušnja obeh svetovnih vojn. Spomnila je, da so Zaprta vrata letos tudi na seznamu besedil za maturitetni esej pri slovenščini.
Eva Mahkovic, ki je poskrbela za nov prevod, je tudi dramaturginja predstave. Sama meni, da je klasike, med katere spada tudi Sartre, potrebno jezikovno posodabljati, približati jezik današnjemu času, a hkrati ne spreminjati osnovnega konteksta. Ko pa so besedilo, ki je zelo tezno, odprli na vajah, se je izkazalo, da vsebuje preveč besed in da ga je potrebno skrčiti. Da je treba odnose med liki čim bolj kondenzirati, skozi besede ustvariti napetosti med njimi. Tako so črtali velik del besedila, pri čemer niso odstranili nobenega od vidikov odnosov med liki, ampak so jih le še zaostrili.
Garcin, Ines in Estelle se po smrti znajdejo v nenavadni sobi brez oken, v kateri je zelo vroče, nenehno gori luč, vrata so zaklenjena, zvonec pa večinoma ne deluje. Skrivnostni sobar jim pove, da bodo ostali tukaj za vedno in da nikoli več ne bodo spali. Čeprav se od prej ne poznajo, kmalu ugotovijo, da niso skupaj po naključju in da so se znašli v peklu, v katerem sicer ne bodo trpeli fizičnega mučenja, so pa obsojeni na večno sobivanje in medsebojno psihično torturo, so o vsebini predstave zapisali v MGL.
Koceli, ki je, kot se je opisal, bolj vizualen tip, je izpostavil, da je provokacija upodobiti pekel s strani Sartra seveda intrigantna in da so jo vzeli kot izziv. Tudi didaskalije na začetku sam razume kot duhovito domislico, a obenem kot past za ustvarjalce. Meni, da mora vsak ustvarjalec najti svojo domislico, kar so tudi poskušali.
Zaprta vrata sicer Koceli razume kot mehanizem, v katerega lahko vstopi vsak izmed nas, kot zrcalo vseh naših zatohlosti. Igralci so bili soočeni z ustvarjanjem likov, ki so prepričljivo ljudje iz vsakdanjega življenja, soočeni z radikalno situacijo, v kateri vse, kar so vse življenje skrivali, prihaja pred njih kot nočne more in jih duši.
Igralka Tjaša Železnik je povedala, da njen lik ob samem branju ne deluje kompleksno. A skozi pogovore in razmišljanja so poskušali iti dlje od tega. Kot je podarila, Sartre igralcu daje dobro podstat, ki mu dovoljuje, da gre lahko dlje in da o liku razmišlja širše. V predstavi igrajo še Diana Kolenc k. g., Boris Kerč in Gal Oblak k. g.
V predstavi ima pomembno vlogo scenografija, Barbara Hieng Samobor jo je opisala kot "petega igralca". Po besedah scenografa Darjana Mihaljoviča Cerarja so bili izhodišče pri oblikovanju prostora zaprtost, izoliranost in utesnjenost. A tega niso želeli doseči le s pomočjo gledališke imaginacije, temveč zgraditi konkreten zaprt prostor.
Kostumografka je Branka Pavlić Guček, avtor glasbe Miha Petric, oblikovalec svetlobe Boštjan Kos.