Nuška Drašček za STA: K profesorju še vedno hodim po fino mehaniko
Ljubljana, 15. januarja - Mezzosopranistka Nuška Drašček, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada, se posveča širokemu razponu glasbenih zvrsti in v vseh se prepozna z enako vnemo. "Rada imam različne žanre in se jih zelo rada lotim, tiste, ki jih seveda lahko korektno izvajam," je povedala za STA. Idej ji ne zmanjka, prav tako ne vlog, ki bi jih še želela doseči.
Nagrado Prešernovega sklada dobite za svojo poustvarjalnost v zadnjih treh letih? Kaj vse ste počeli v tem obdobju?
Bilo je cel kup res lepih vlog, najbolj pa mi je ostala v spominu premiera Device Orleanske iz leta 2020. To je bilo čisto posebno doživetje, posebna vloga, krasna glasba Čajkovskega. Predstava je imela posebno energijo tudi v sebi, tako da mi je bilo zelo težko, ne samo meni, ampak celotni ekipi, ko je izvajanje prekinil covid-19. Potem so bili Bellinijevi Capuleti in Montegi, kjer sem pela Romea v ženskem liku, vmes je bil Samorog, ki ga je režiral Vinko Möderndorfer, kar smo tudi že postavili, pa je bilo treba prekiniti in smo potem obnovili, ker covid ni prizanašal. Na koncertnem področju je bila prav tako vrsta lepih koncertov, nazadnje decembra lani Božična noč z Nino Strnad, Majo Keuc, Simfoničnim orkestrom, Big Bandom ter Otroškim in Mladinskim zborom RTV Slovenija. Vsa ta doživetja mi ostanejo v spominu in me še dolgo hranijo.
Izvajate širok razpon glasbe, od opere in samospeva do popevke, muzikala in ljudskih pesmi. Kako preklapljate med vsem tem?
Rada imam različne žanre in se jih zelo rada lotim, tiste, ki jih seveda lahko korektno izvajam. Kakšen grunge ne pride v poštev (smeh). Tako da tehnično je v principu vsakič enako, saj se vedno na enak način upojem. Osnovno ogrevanje je vedno enako, klasično, kot da bi se pripravljala na operno predstavo. Izvajam iste vaje, mogoče so samo nekoliko manj intenzivne oziroma ne grem do takega razpona, ker je pač odvisno, kaj potrebujem. Ni treba, da je vedno v šesti prestavi, lahko je v tretji. Tako da nikoli ne grem na oder, če ne naredim ogrevalnih, upevalnih vaj.
Mnogim ste znani iz sodelovanja s Perpetuum Jazzile, peli ste na različnih festivalih, kot sta Melodije morja in sonca ter Slovenska popevka, nastopali v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Kako je vse to pripomoglo k vašemu pojavljanju na odru oziroma vaši dosedanji pevski karieri?
Več ko si na odru, boljše je. Sama imam srečo, da opravljam tisto, kar me res veseli, da imam pred seboj velikokrat krasne projekte, bodisi da me povabijo k sodelovanju ali pa se sama odločim za kakšno stvar. To je vsekakor nek delček v razvoju. Všeč mi je prelivanje, saj lahko tisto, kar doživim na neklasičnem odru, prelijem tudi v klasiko in obratno. Obstajajo določene stvari, ki se medsebojno oplajajo, saj je vse skupaj glasba.
Je bilo operno petje oziroma opera kot taka vaša želja že od nekdaj ali vas je tako pripeljala pot?
Pot me je tako pripeljala, saj nikoli nisem o tem razmišljala, niti o petju kot o karieri. Šele nekje v drugem letniku na FDV, kjer sem študirala mednarodne odnose, se mi je zazdelo, da sem z vsakim nastopom najbolj srečna na odru. Takrat sem pela v dveh zborih, APZ Tone Tomšič in Perpetuum Jazzile. Že proti koncu FDV sem potem hotela poiskati rezerve v svojem glasu. Odločila sem se, da se preizkusim še v vokalni tehniki, da spoznam, ali je to sploh nekaj, kar bi bilo zame.
Želela sem ugotoviti, na kakšen način še bolj izrabiti pevski aparat. Naredila sem sprejemne izpite pri profesorju Matjažu Robavsu in začela delati z njim. Šele po tem, ko sem nekoliko bolj začela spoznavati operno literaturo in vse, kar nudi, pa tudi svoj glas, me je pritegnilo. Pred tem pa tudi slučajno ne, saj se mi je zdelo, da to ne bi bilo zame. Nato pa se je razvila ta ljubezen. Na začetku mi je bilo težko, ker je drugače. Je konkreten trening, tudi ušesa se morajo navaditi, vsaj zame je bilo tako, ampak to je bila seveda moja izkušnja.
Ker omenjate vokalno tehniko in glas: ga še vedno pilite?
Absolutno. To je vseživljenjsko in tudi mora biti, ker se telo spreminja, z njim pa tudi glas. Treba je ohranjati kondicijo, gibkost, volumen. Tu gre za vsakodnevne vaje, ob tem pa delaš še na repertoarju. Tudi k svojemu profesorju še vedno hodim po tako imenovano fino mehaniko, ker se mi zdi dobro, da imaš pri vsaki vlogi zunanja ušesa, ki jim zaupaš in ti lahko povedo, kaj bi bilo še možno. To se mi zdi potrebno, kajti oder ti nekaj da, določene stvari ti pa tudi vzame, zato je dobro, da greš občasno nazaj 'v šolo'.
Če govoriva o resni glasbi. Na koncertnih odrih ste denimo izvajali Mahlerja in Pergolesija, pri slovenskih skladateljih pa se zdi, da vam je blizu Lojze Lebič.
Tudi sicer imam rada njegovo glasbo, saj piše na nek poseben način. Že nekaj časa mi je ena najljubših skladb, in ne vem, če se bo to kdaj spremenilo, njegova Pesem od zarje, ki je napisana za moški zbor. To je uglasben sončni vzhod, nekaj izjemno lepega. Ko so me povabili k projektom, pri katerih so izvajali njegovo glasbo, sem se z veseljem odzvala.
Članica ljubljanske Opere ste od leta 2018. Kaj pripravljate trenutno?
Trenutno pripravljamo Wertherja, premiera bo 18. januarja. Glasba je čudovita, polna čustev in izbruhov. Prevzela sem vlogo Charlotte, ki je ena lepših vlog. Zanimivo je, kaj se ji zgodi v življenju. Ima vse začrtano, sprijaznjena je s tem, da je živela kot skrbnica svojih bratov in sester, skrbela je tudi za očeta in izbran ji je bil ženin, potem pa pride palica med kolesje v obliki Wertherja, ki jo popolnoma jo pretrese in sploh ne razume, kaj se ji zgodi. To je zelo lepo prikazano tudi v glasbi. Za tem bo na vrsti baletna premiera Maria de Buenos Aires, kjer bomo izvajali glasbo v živo, ob koncu sezone pa še Mozartov Cosi fan tutte.
Pripravljate kaj novega tudi v drugih žanrih?
Idej imam ogromno, a mi zmanjkuje časa, ker ima dan samo 24 ur. Lahko pa povem, da sva z Markom Hatlakom zastavila program, ki se imenuje V dvoje in ga bova izvajala, ko se bo urnik nekoliko sprostil, verjetno aprila ali maja. Ker se zelo dobro ujameva v raznoraznih žanrih in v najinih igrarijah, če tako rečem, sva na ta način zastavila tudi program, od klasike do ljudske glasbe, tako da se mi zdi, da naju bo zanimivo slišati in doživeti v vseh teh vlogah, ki jih imava rada.
Česa pa si še želite na opernih deskah, v katerih vlogah se še vidite?
Tega je veliko, vendar so nekatere vokalno še nekoliko daleč ali pa bi bilo mogoče prehitro, da bi se jih lotila. V mislih imam kakšnega Verdija in Wagnerja. So pa to krasne vloge, recimo Amneris v Aidi ali Azucena v Trubadurju, pa še nekaj jih je. Zaenkrat zelo uživam v belkantu: Bellini, Donizetti, Mozart, Rossini, tudi kakšna romantika. Vse, kar mi glas nudi in pokaže, da lahko izvajam.