V Mali Drami premiera predstave Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa

Kot je na nedavni novinarski konferenci pojasnil Marcen, ima predstava izhodišče v njegovem magistrskem študiju režije oz. je projekt zaključek njegovega študija. Z njim so se začeli ukvarjati pred približno tremi leti in pol, izhodišče pa je bila Carrollova zgodba o Alici, ki pade v zajčjo luknjo in vstopi v narobe svet, tudi svet obrnjenih norm. Sami sicer ne uprizarjajo zgodbe, ta jim je služila zgolj kot izhodišče za razmislek o svetu, v katerem živimo in o samih sebi v določenem kontekstu.

Študij predstave je, kot je povedal, pomembno zaznamovala tudi njegova osebna izkušnja smrti v družini in naenkrat je čudežna dežela skozi pogovore postala ne le narobe svet, ampak tudi priložnost za premislek o končnosti in smrti ter odnosu do njiju. O čudežni deželi so začeli razmišljati kot o prehodu v smrt, a ne na transcendentalen in mističen način, temveč zelo konkretno z nizom občutkov, ki so jim bili domači in jih je vsak od njih že doživel.

Sledila je metafikcijska plast z razmislekom o gledališču in igralskem poklicu ter končnosti igralske umetnosti ali gledališča. Vse tri plasti so se skozi princip absurda sestavile v postživljenjsko potovanje dramske igralke, ki se znajde na svoji komemoraciji in lahko pogleda svoje življenje za nazaj ter praznuje svoj lasten afterpaty, je še pojasnil Marcen.

Tina Vrbnjak je povedala, da je uprizoritev razmislek o življenju, delu in smrti igralke ter o tem, v kakšne ustvarjalne procese je vpeta, v kakšen družbeni kontekst, kaj se od nje pričakuje v igralskem smislu, kakšne vloge so ji dodeljene, kaj si sama želi z njimi oz. ne želi, kateri so tisti avtorji, ki jih želimo oz. ne želimo uprizarjati, o igralskem talentu in etosu, popolnem spoju med igralcem in vlogo - ali je sploh mogoč, ali je smiseln, ali si ga igralka želi, se ga boji -, in to vse s položaja umrle, ki je dobila svoj glas.

Avtorsko ekipo sestavljajo še dramaturginja Eva Kraševec, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Ana Janc, oblikovalec lutke Silvan Omerzu, avtor glasbe Martin Vogrin, oblikovalka odrskega giba Lara Ekar Grlj, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš in avtor videa Sandi Skok.

Uprizoritev je nastala v koprodukciji z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo ter zaokrožuje programsko platformo Čakajoč Supermana.