Pesnica Miljana Cunta za STA: Poezija se priklanja notranjemu življenju, ki nas v svoji neujemljivosti bega

Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo je vaša četrta pesniška zbirka. Že v spremni besedi tretje zbirke Svetloba od zunaj je Brane Senegačnik zapisal, da zbirka "ni oblikovana okoli ene same teme, ki bi jo lahko izluščili iz pesmi". Zdi se, da podobno velja tudi za pričujočo zbirko.

Vse moje zbirke so tematsko in motivno raznolike. Mogoče je še najbolj homogena druga - Pesmi dneva, kjer pesmi povezujeta skupni dogajalni prostor in isti protagonistki. Sicer pa me navdihujejo raznolike vsebine. Nikoli ne vem, kaj me bo v nekem trenutku nagovorilo in kje, se mi pa vedno razpre nek drug pogled. Da se to lahko zgodi, sta potrebni tako sproščenost kot pozornost in med pisanjem pričujoče zbirke mi je pogosto uspelo doseči ravnotežje med obojim. Občutek sem imela, da poezija raste za vsakim vogalom.

Veronika Šoster je v spremni besedi nagrajene zbirke pesmi v njej označila kot "poezijo, ki bralcu ne samo pusti dihati, temveč mu daje prostor in čas", sama bi dodala, "da se sreča z njo".

Zelo me je razveselila ta misel v spremni besedi. Če je pesem res prostor srečanja, ki bralcu omogoča, da vanjo vstopi na svoj način, je njen namen dosežen. Razmišljam, da takšno srečanje omogoči distanca, ki jo pesnik ali pesnica zavzame do lastne izkušnje. Ta distanca je najprej miselna, v kontekstu pesmi pa se vzpostavi s pomočjo pesniških sredstev. Tako pesem ne butne v bralca z neodložljivostjo surovih čustev, pač pa se pritihotapi po ovinku, diskretno, da povabi k dialogu. Razdalja do lastnega pesemskega gradiva je gotovo nekaj, česar sem se morala tudi sama naučiti.

Tudi sami imate za poezijo slikovite prispodobe. V nekem intervjuju ste jo primerjali z japonsko veščino lepljenja razbitih vaz z zlatom. Zakaj je po vašem mnenju poezija pomembna za sodobnega človeka?

Ob neki priložnosti sem brala o tej japonski umetnosti in prešinilo me je, da bi bila to lahko lepa prispodoba za poezijo. Kar se razbije, znova zlepimo skupaj. A vedno ostane sled razpoke - ki pa je zdaj zlata.

Poezija je odraz človekovega notranjega življenja. Prinaša celovito odslikavo tega dogajanja, ne poenostavlja, ne ponuja črno - bele razlage, vključuje zelo raznoliko paleto stanj, izkušnjo posreduje v vsej njeni ambivalentnosti in krhkosti. Poezija prikazuje oziroma se kar priklanja kompleksnosti notranjega življenja, ki nas zaradi svoje neujemljivosti bega.

Naslov pesniške zbirke je prvi verz doživljajske pesmi ob obisku mesta na vodi, Benetk, kar morda bralca zmede. Naslov bi verjetno prej pripisal denimo bolj abstraktni pesmi, kot je Veščina vračanja...

Zamisel za naslov, ki je obenem uvodni verz pesmi Benetke, se mi je porodila med sprehodom po tem čarobnem mestu. Pesem tematizira blodenje po ulicah, ko sprehajalci izgubljajo orientacijo zaradi lepote, ki človeka mede, mu jemlje razsodnost. Vračanje v kontekstu te pesmi je poskus vrnitve na začetek poti, ko je bilo še vse na mestu, ko so bile koordinate časa in prostora znane in obvladljive.

Pesem je nastala proti koncu pisanja knjige in do takrat je bil moj delovni naslov Veščina vračanja, kot sem naslovila tudi eno od sklepnih pesmi knjige. Ta naslov bi bil morda veliko bliže naslovom mojih prejšnjih zbirk, ker je kratek in samostalniško zgoščen, vendar me je moj nov naslov bolj prepričal. Po eni strani namreč zrcali dramaturgijo zbirke kot celote, po drugi pa je interpretativno zelo odprt. Razumeti ga je mogoče na veliko načinov, od vračanja v kraje otroštva v geografskem smislu do vračanja k prednikom v časovnem smislu, pa tudi v metafizičnem smislu - kot k vračanju k temeljnim premislekom o življenju.

Čeprav bi vašo poezijo lahko označili za abstrahiran sprehod po globokih temah, kot so žalovanje, minevanje, spominjanja, vračanja, življenje/smrt, pa je v njih tudi veliko konkretnosti. Bralca lahko mimogrede zanese, da si začne postavljati vprašanja, kot so, koga pogreša lirski subjekt, kdo je (če sploh je) bil pesnik Milan Cunta, je (bila) pesnica prijateljica z ilustratorko Alenko Sottler in književnico Marušo Krese. Kako vi razumete to prepletanje abstraktnosti s konkretnostjo?

V tej zbirki je vsakdanjost in konkretnost nekoliko bolj neposredna, nekatere osebe so poimenovane bodisi v posvetilih bodisi znotraj posameznih pesmi. Tu sem sledila ustvarjalnemu impulzu, da se povežem s svojim okoljem in s svojo osebno zgodovino. Želela sem vstopiti v odnose, ki so me zaznamovali, pesniško poustvariti usode prednikov, predvsem pa znotraj mreže povezav, v katero sem vpeta, videti in začutiti sebe. Vseskozi me je spremljala misel pesnika Johna Donna, da nihče ni otok, ki sem jo šele zdaj doumela v vsej njeni resničnosti. Ne visimo v praznem prostoru, vpeti smo v okolje, v osebno in kolektivno zgodovino.

Prepletanje abstraktnega in konkretnega v poeziji vidim kot nekaj dobrega. Ne zdi se mi, da so besede ljubezen, smrt, življenje, lepota za sodobno poezijo neustrezne, tudi ne mislim, da so izpraznjenega pomena. Ravno nasprotno, to so besede, ki se dotikajo tistih segmentov človekovega položaja v svetu, ki jih ne bomo nikoli do konca izrekli. Ko take besede uporabljamo v poeziji, je potrebno zgolj to, da jih ustrezno umestimo, da vidimo pesem kot celoto, ki osmišlja svoje sestavne dele.

Verjetno kot pesnica ne marate analiziranja poezije. Nekoč ste v nekem intervjuju to početje primerjali z razstavljanjem pojoče skrinjice, ki razstavljena ne poje več. Nekoč ste dejali tudi, da poezija vedno nosi v sebi nekaj več. Lahko to bolj pojasnite?

Razmišljanje o poeziji - analiziranje, definiranje, klasificiranje, podrobno branje - imam rada, nenazadnje sem temu posvetila študij in poklicno pot. S prispodobo o pojoči skrinjici pa sem merila na določeno vrsto analize, ki predpostavlja, da lahko pesem v celoti prevedemo v nek drug diskurz. V ozadju take analize je zamisel, da je pesem nadaljevanje konceptualnega jezika z drugimi sredstvi oziroma okraski. Ta misel mi ni blizu. Pesem je po mojem občutenju in razumevanju sama po sebi zaključena celota. Kar jo drži skupaj, je posebna vrsta izkušnje, ki kliče po drugačnem jeziku. Ta izkušnja, ki se ji pesem lahko približa, ni nikoli do konca izrazljiva in je v svojem bistvu skrivnostna. Tako lahko dele pesmi sicer razstavimo, si jih ogledujemo in o njih razpravljamo, notranje jedro pesmi, njeno srce, pa je nekaj, kar lahko samo občutimo in doživimo v branju.

Vašo poezijo je Gorazd Kocijančič, avtor spremne besede k vašemu prvencu Za pol Neba, postavil "v svet tenkočutnega ljubezenskega čustva", obenem pa ves čas opozarjal tudi na njeno transcendentalnost. Večkrat motive jemljete v Bibliji in krščanskemu izročilu. Kako vi razumete povezavo med čustvenim svetom in duhovnostjo?

Vidim ju kot ključna gradnika ustvarjalne izkušnje. Za pesem je potreben cel človek, trdno usidran v svoji konkretni izkušnji, ki je telesna, čutna, čustvena in tudi duhovna. Čustva so gotovo eden temeljnih gradnikov poezije, zato je pomembno, da je ustvarjalec z njimi v stiku, kar pa je danes svojevrsten izziv. Nagnjeni smo k racionalizaciji vsega, kar se nam zgodi, še preden stopimo s temi vsebinami v neposreden stik s čutenjem. Ko govorimo o transcendentni razsežnosti ustvarjanja, pa se mi pred očmi izriše Rilkejeva podoba človeka pred velikim nebom. Ustvarjamo iz svoje edinstvene izkušnje, stojimo pa pod istim nebom in smo si v tem presenetljivo podobni.

Za svoje pesniško ustvarjanje ste bili večkrat nagrajeni, zdaj še z nagrado Prešernovega sklada. Jemljete nagrade kot vzpodbudo za nadaljnje ustvarjanje?

Vsekakor. Običajno si v lastno ustvarjanje potopljen, zato težko razsojaš o njegovi vrednosti. Priznanje, ki pride od zunaj, ti da občutek, da delaš dobro.