Marjetica Potrč za STA: Sodobna umetnost nam pomaga razumeti stvarnost in misliti prihodnost

Vaš umetniški pristop je multidisciplinaren in vključuje risbo, arhitekturo in participatorno umetnost. Kako se je spreminjal odnos družbe do vašega umetniškega ustvarjanja?

No, to je stalnica. Razstavljam in predavam tako doma kot v tujini, moja dela so v javnih in privatnih zbirkah doma in v tujini. Je kar intenzivno zadnjih dvajset let.

Rada poudarim, da je stalnica v mojem delu sodobna umetnost. Sodobna umetnost je vpeta v sodobno kulturo. Sodobna umetnost biva v kulturi, je orodje za refleksijo o kulturi. Je tudi orodje za spremembo te kulture, kar poznamo iz prakse javnih umetniških projektov. Lep primer v Ljubljani je skupnostni vrt Onkraj gradbišča, ki je 12 let, med letoma 2010 do 2022, deloval na dolgo mirujočem gradbišču ob Resljevi cesti prav v centru mesta. Nisem bila del te iniciative, ampak me je prostor vedno znova navdušil, ko sem prišla tja na dogodke, ki so jih organizirali. Onkraj gradbišča je bil prav učni primer vključevanja prebivalcev v oblikovanje mesta, mislim seveda na bolj trajnostno mesto. Mislim na naš odnos do narave, na soodvisnost meščanov in narave. Potem ko je pred kratkim skupnostni vrt zamenjala gradnja stanovanjskih zgradb, je nedvomno prav njihova naravnanost do solidarnih vsebin vplivala na to, da se na tej lokaciji gradijo neprofitna najemna stanovanja. Dober premik v kulturi mesta! Onkraj gradbišča so pred dvema letoma tudi izdali knjigo Onkraj vrtičkov, ki opisuje procese, prepreke in uspehe tega skupnostnega vrta, lep prispevek k trajnostnem mestu Ljubljane.

Moje delo v tej smeri - rada se spomnim na participatorni javni umetniški projekt The Cook the Farmer, ki smo ga skupaj z mojimi sodelavci in skupnostjo soseske New West v Amsterdamu ustvarili leta 2009. Skupaj s prebivalci smo spremenili zeleno površino v srcu soseske, do katere prebivalci niso imeli dostopa, v skupnostni vrt in skupnostno kuhinjo. Projekt je opolnomočil prebivalce, ki so se priključili tej iniciativi, da so se samoorganizirali, da so postali skupnost, ki je vključevala, ki je ozemljila - če lahko tako temu rečem - ne samo priseljence iz vsega sveta, ampak tudi Nizozemce, ki so stanovali v tej soseski. V projektu je sodelovalo 22 družin iz sedmih različnih etničnih skupnostih. Poleg tega je ta projekt postal povezovalni člen v gibanju za bolj trajnostno mesto Amsterdam. Udeleženci so delili svoje znanje, kako ustvariti in vzdrževati tak skupnostni projekt z drugimi soseskami. Stara modrost - znanje raste.

Vedno rečem, da so participatorni projekti obraz mesta, ki vključuje. So orodja za vključevanje prebivalcev v upravljanje mesta.

Z vašimi umetniškimi deli tudi preučujete vpliv arhitekture na družbo in okolje, osredotočate se na vprašanja trajnostnega razvoja in socialne pravičnosti. Delali ste na projektih po vsem svetu, sodelovali z različnimi skupnostmi, vključno s tistimi v revnejših ali konfliktnih območjih. Vam je kateri od vaših projektov še posebej pri srcu?

Ja, seveda. Družbeni dogovor (The Social Agreement), projekt v Bogoti v Kolumbiji leta 2017, je bil nepozabna izkušnja. Začelo se je s povabilom - Flora je bil neprofitni prostor za umetnost, z umetniškimi ateljeji in knjižnico, imeli so tudi mali razstavni prostor - skratka povabili so me, da naredim razstavo o takratnih družbenih in političnih razmerah v Kolumbiji, da naredim razstavo, ki bi temeljila na raziskavi. Bilo je popolno povabilo. Osredotočila sem se na vzroke konflikta med gverilskimi Revolucionarnimi oboroženimi silami Kolumbije (Farc) in državo ter prehod gverilcev v civilno družbo po podpisu sporazuma. Glavni vzrok za državljansko vojno je bila nerealizirana agrarna reforma tako kot v vrsti drugih južnoameriških državah. Državljanska vojna, ki je trajala več kot 50 let, je izhajala iz preprostega vprašanja, kdo je lastnik zemlje, in se je simbolno zaključila z mirovnim sporazumu med Farc in državo, za katero je kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos prejel Nobelovo nagrado za mir.

Bila sem kar nekaj časa v Kolumbiji, da sem dobila vpogled v tamkajšnje politične in socialne spremembe, ki so takrat zaznamovale družbo. Dosti izjemnih srečanj, dosti pregledane literature. Kadar delam nove projekte, se vedno posvetim temu času raziskav. Drugače ne gre.

Za razstavo sem naredila risbe, vizualne eseje in diagrame, risbe, ki smo jih naslikali v prostoru kot stenske poslikave. Vsak tak projekt pa je tudi čas eksperimentiranja. Postavili smo Hišo družbenega sporazuma (The House of Social Agreement) iz lesenih debel, ki so bila povezana samo z naravno vrvjo. In to je bilo to, konstrukcija, ki je povezana z naravno vrvjo, brez dodatnih ojačitev: Ali je to mogoče? Kako je mogoče postaviti Hišo družbenega sporazuma - tako smo jo poimenovali - samo z vrvjo, samo z napenjanjem vrvi med ljudmi, ki postavljajo to hišo? Hiša kot dogovor, kot fragilna konstrukcija, kot družbena arhitektura. To je hiša, ki se gradi, to je hiša, ki jo postavljamo in držimo pokonci. To zavedanje - rečemo, a ne? - mi držimo hišo pokonci. Tako lepo! Od nas je odvisna stabilnost naše hiše.

Kasneje smo postavili Hišo družbenega sporazuma na Dunaju v Künstlerhaus Vienna leta 2020, potem v Cukrarni v Ljubljani leta 2021 in na bienalu v Sydneyju leta 2022, kjer smo ji dali novo ime Hiša sporazuma med človekom in Zemljo (The House of Agreement Between Humans and the Earth). Hiša živi.

Kje vi vidite glavni pomen participatorne umetnosti? Koliko je pomembno, da naletijo tudi na ustrezen odziv pri tistih, ki imajo v rokah škarje in platno? Mislim na različne odločevalce.

Participatorna umetnost, to je preprosto soavtorstvo. V mojem delu je tako - sem avtorica risb in soavtorica v skupnostnih projektih. Temu pa rečemo participatorni dizajn, participatorno oblikovanje. Imam nekaj izkušenj s tem, saj sem s svojimi študenti razreda Oblikovanje za živi svet (Design for the Living World) na Univerzi za likovne umetnosti (Hochschule für bildende Künste) v Hamburgu oblikovala participatorno prakso. Delovali smo skupaj z lokalnimi prebivalci v skupnostnih projektih na različnih lokacijah po svetu. Soweto projekt v Južni Afriki leta 2014 mi je posebej pri srcu. Skupaj s prebivalci soseske smo spremenili zanemarjen, nasmeten in nevaren javni prostor v skupnostno upravljan in vzdrževan javni prostor. Prebivalci so razumeli ta prostor kot primer dobrega sobivanja v njihovi soseski, hkrati pa je bil tudi predlog someščanom in mestnim oblastem, v kakšnem mestu si želijo živeti.

Zakaj participacija? Zato, ker jo preprosto potrebujemo. Od socialne revolucije leta 1968 do finančnega zloma leta 2008 - v teh štiridesetih letih smo pristali na socialni in ekonomski neoliberalni dogovor, v katerem je participacija postopoma izginila. Danes, ko si želimo živeti v bolj trajnostnem mestu, je sodelovanje prebivalcev pri oblikovanju mesta postalo nujno. Preprosto, mestne oblasti same ne vzdržijo izzivov, ki ga s seboj prinašajo upad socialne države, prekomerno izkoriščanje naravnih virov in porast podnebnih sprememb. Potrebujemo bolj ozaveščene, bolj sodelujoče prebivalce, da skupaj ustvarimo bolj prožno, bolj odporno mesto. Participatorni projekti, kjer prebivalci soustvarjajo trajnostne načine bivanja, so orodja za oblikovanje bolj prožnega mesta in seveda so tudi orodja za vključevanje prebivalcev v upravljanje mesta.

Prav te dni se zaključuje razstava The Great Repair v Berlinu, kjer sodelujem z risbami in stenskimi poslikavami. Razstavljena so dela arhitektov, umetnikov, aktivistov, tudi staroselcev. To so predlogi za življenje v svetu po ideologiji neprekinjene rasti, neprekinjenega napredka. Septembra lani sem bila na otvoritvi razstave. Več kot 1500 obiskovalcev je prišlo na odprtje. Neverjetno navdušenje, zanimanje za prakso, za izmenjavo znanja in idej, kako naprej v bolj angažiranem, v bolj sodelujočem mestu.

Pozornost namenjate tudi staroselskim ljudstvom, ki so znala vedno sobivati z naravo, a je bilo v preteklosti to v celoti prezrto. V številnih državah sedaj poskušajo krivice iz preteklosti, ki so se jim dogajale, popraviti z različnimi javnimi opravičili. Se vam zdi, da je to dovolj?

Javna opravičila so pokazatelj, da se družbene vrednote spreminjajo. Prav je tako. Živimo v dobi antropocena, ko vemo, da smo ljudje s svojim načinom življenja prispevali k podnebni, okoljski krizi. Prav staroselci opozarjajo na bolj egalitaren, na bolj skrben odnos do narave, na soodvisnost ljudi in narave. Opozarjajo, da nismo lastniki narave, smo njeni skrbniki. To danes razumemo. Je premik v kulturi.

Inspirativna izkušnja zame je bilo sodelovanje s starešino ljudstva Wiradjuri v Avstraliji pred dvema letoma v okviru 23. bienala v Sydneyju. Ray Woods je skupaj s svojo skupnostjo skrbnik reke Lachlan. Zame je bilo zanimivo, da je kot skrbnik zastopal reko Lachlan v parlamentu avstralske zvezne države Novi Južni Wales, bil je njen glas, glas reke v parlamentu ljudi. Opozoril je, da bi načrtovano povečanje jeza reki Lachlan in njenemu okolju odvzelo vodo, ki jo potrebuje za preživetje. Najino sodelovanje se je vrtelo okoli naravovarstvenih tem, ki vključujejo vprašanja etike in politike do narave. Neverjetno je bilo, da sva se v glavnem strinjala. Midva, ki živiva na različnih koncih sveta in ki se prej nisva nikoli srečala. Lahko rečem, da danes naravovarstveniki in staroselska ljudstva govorijo podobno, opozarjajo na bolj celosten odnos do narave. To zame pomeni ne samo, da se znanje staroselcev posluša, ampak da smo priča sodelovanju, mreženju med vedenjem naravovarstvenikov in staroselcev. To mi daje upanje na boljši jutri. Kaj bi bilo lepše v času, ko se zavedamo, da postajamo družba skrbnikov narave in varuhov narave. Pri nas doma v Sloveniji se je to pokazalo ob referendum za vodo leta 2021, ko so ljudje podprli zaščito rek pred izkoriščanjem tega naravnega vira.

Kako pomemben je bil Škuc na začetku vaše umetniške poti? Je bil vaša odskočna deska?

Prav imate, Škuc je bil odskočna deska, ampak na drug način, kot bi morda pričakovali. Razstava v Škucu leta 2000 je bila ena od neposrednih povodov, da sem prejela takrat najbolj prestižno nagrado za sodobno umetnost Hugo Boss, ki jo je podeljevala fundacija Guggenheim v New Yorku, in ji je sledila naslednje leto razstava v Guggeneheim Museum New York. Kot so mi kasneje povedali, sta me dva člana žirije predlagala za nagrado, kustosa Carlos Basualdo in Kasper König - eden je videl mojo razstavo v Škucu, drugi je poslušal moje predavanje na Münchenski akademiji. To zgodbo sem rada povedala študentom, ki bi si lahko predstavljali, da dobiš tako nagrado le, če razstavljaš v prestižni galeriji v New Yorku. Res pa je, da sem dobila to nagrado, ker sem bila preprosto povezana s svojimi koreninami. Ta nagrada je bila res nepričakovana, saj moje delo, ki temelji na raziskavah, ni bilo vpeto v umetnostni trg. V Sloveniji takrat ni bilo umetnostnega trga, poleg tega je bilo vključevanje umetnic in umetnikov iz Vzhodne Evrope v internacionalni umetniški svet zelo počasno. In povsem neupravičeno je bilo tudi priznavanje del umetnic globalno na drugem tiru. Torej, zame res nepričakovano priznanje. Moje delo je bilo z nagrado izpostavljeno. Sledila so zanimiva povabila, kot je bilo sodelovanje na multidisciplinarnem projektu Caracas Case Project, ki je bil osredotočen na raziskavo neformalnega mesta. To sodelovanje mi je še danes pri srcu, iz mojih izkušenj v tem projektu sem razvila veliko del.

Kako ocenjujete dogajanje na področju kulture v Sloveniji in Ljubljani? Glede Ljubljane in vizije mesta se zdi, da sta se izoblikovala dva tabora, ki sta se oblikovala okrog Centra Rog. Zagovorniki urbane kulture podpirajo novi Center Rog, avtonomna skupnost, katere člani so nekoč delovali v bivši tovarni Rog, novemu centru nasprotujejo. Kakšno je vaše mnenje?

Jaz ne vidim tega razkola. Center Rog je bil in je tudi danes prostor produkcije: najprej tovarna, potem so bili tu samoorganizirani umetniški ateljeji, ali bolje rečeno prostori kulturne produkcije, sedaj so v Rogu delavnice s skupnostno in začasno rabo prostorov - nedvomno dediščina skvota -, ki so zamišljeni kot eksperimentalni prostori produkcije in hkrati orodje prebivalcev. Vse v kontekstu trajnostnega mesta. Namesto, da rečemo, da je Ljubljana mesto za turiste, ali da je mesto potrošnikov, prav Center Rog opozarja na to, da je mesto Ljubljana prostor produkcije, da si želijo prebivalci živeti v mestu produkcije. Namesto da rečemo ohlapno, da je Ljubljana ustvarjalno mesto.

Za konec še o nedavni medalji za zasluge za vaše večdesetletno delovanje na področju umetnosti, antropologije in ekologije. Odlikovanje je ena od vaših številnih nagrad in priznanj v preteklosti. Uvrščeni ste bili tudi med deset najpomembnejših sodobnih svetovnih umetnikov. Kaj vam pomenijo vsa ta priznanja?

Zelo sem vesela državnega odlikovanja Republike Slovenije za moje delo, ki sem ga prejela pred enim mesecem. Zame pomeni odlikovanje najprej priznanje umetnosti, ki povezuje. Ki povezuje ne samo medije, ampak tudi svetove. Prav to bistvo sodobne umetnosti me navdušuje v delu mojih mlajših kolegic in kolegov. Sodobna umetnost biva v kulturi, zaznamuje čas in nam pomaga, da razumemo stvarnost in mislimo prihodnost. Odlikovanje, ki je bilo podeljeno meni, razumem kot odlikovanje polju sodobne umetnosti.

Prej sem povedala, kako je bilo pred dvajsetimi leti, ko sem dobila nagrado za sodobno umetnost Hugo Boss. Takrat je bilo priznavanje umetnic v internacionalnem umetniškem svetu na drugem tiru, kar je bilo povsem neupravičeno. Danes je drugače, ženske umetnice delujemo lokalno in internacionalno, povezujemo svet na svoj način. Tako da moram reči, da sem bila vesela, ne samo nagrade, ampak tudi dejstva, da me je za nagrado predlagalo Združenje Ona Ve, ki si prizadeva povečati delež prejemnic državnih odlikovanj. Sem 23. ženska, ki je po slovenski osamosvojitvi prejela medaljo za zasluge. Še zanimiva statistika: od leta 1992 do konca leta 2022 je bilo 22 prejemnic (30,5 odstotka) in 72 prejemnikov, kar je 69,5 odstotka. Moje odlikovanje je na svoj način tudi priznanje Združenju Ona Ve, ki povezuje strokovnjakinje in si prizadeva za promocijo znanja med ženskami.