Selektorica 54. TSD Alja Predan za STA: Prepričana sem, da bomo dramski tekst ponovno odkrili

Kakšne razlike ste opazili med selektorskim delom tokrat in pred 15 leti, ko ste že bili selektorica TSD?

Takrat sem izbirala med 35 predstavami, tokrat kar med 66. To je v bistvu skoraj 100 odstotkov več, kar je po mojem mnenju spodbudno.

Ali je ta skok v uprizarjanju predstav na podlagi slovenskih besedil morda spodbudil prav TSD?

Tudi, zagotovo. TSD se že leta intenzivno trudi spodbujati domačo dramatiko z vrsto imenitnih delavnic, posvetov in simpozijev, pa z uvedbo nagrade za mladega dramatika. Pomembno je tudi dejstvo, da se danes ustvarjalci na neodvisni sceni ali v javnih zavodih vse pogosteje odločajo za teme, ki jih zanimajo, in ne za že napisane drame. Besedilo uprizoritve tako nastaja v času ustvarjalnega procesa kot kolektivno dejanje. Zelo malo je primerov, ko se režiserji odločajo za uprizarjanje že napisane slovenske drame, ne da bi vanjo pomembno avtorsko intervenirali.

Tudi lanskoletni selektor TSD Rok Bozovičar je ugotavljal, da slovenska klasična dramska besedila že nekaj let zapored ne najdejo poti na gledališke odre in da je vse več snovalnega gledališča. Ali je to globalni trend ali slovenska posebnost?

Ne bi mogla reči, da je globalni trend. Recimo v Nemčiji je tega tako malo, da sploh nimajo izraza za snovalno gledališče, uporabljajo kar angleški termin devised theatre. Sicer nisem več tako podrobno seznanjena z evropskim gledališčem, da bi lahko objektivno odgovorila na vprašanje, ampak mislim, da se je ta pojav bolj razmahnil v okoljih, kjer je močna in dejavna neodvisna produkcija, ki posledično vpliva tudi na tako imenovani mainstream.

Kaj menite, da je razlog takšnega trenda?

Pravzaprav ne vem. Ideja kolektivnega avtorstva ni nova, pri nas jo je pred skoraj pol stoletja prodorno zasejala skupina umetnikov različnih zvrsti, imenovana Neue Slowenische Kunst. Če bi parafrazirali Barthesa, bi lahko rekli "avtor je mrtev, naj živi avtorstvo". Ta ideja se je udomačila tudi v gledališču, ki je nekdaj veljalo za zelo hierarhično strukturo, zdaj pa so se meje med avtorjem, režiserjem, dramaturgom in igralcem zabrisale. Vsi lahko počnemo vse. V nekaterih primerih je to zelo dobro, v drugih manj. Se mi pa zdi, da se gledališče, gledano z daljše časovne perspektive, dogaja v valovih in da je tudi pojav usihanja avtorja kot subjekta pač odraz časa in je kot tak prehoden, kakor je prehoden umik dramskega besedila nekam na podstrešje. Prepričana sem, da bomo v prihodnje dramski tekst znova odkrili.

Kolikšen delež še zasedajo klasična dramska besedila v gledališki produkciji?

Med uprizoritvami, ki sem si jih ogledala, jih je bilo manj kot četrtina. V letu 2023 slovenska in tuja gledališča niso uprizorila niti enega Cankarja. Od klasikov smo lahko videli le dve Smoletovi Antigoni, Grumov Dogodek v mestu Gogi in Šeligovo Čarovnico iz Zgornje Davče. Nekoliko več je bilo sodobnih piscev, denimo Maja Šorli, Milan Marković Ramšak, Jure Karas, Rok Vilčnik, pa tudi predstavnika najmlajše generacije Nina Kuclar Stiković in Jaka Smerkolj Simoneti.

V selektorskem poročilu ste izpostavili, da je bilo letošnje gledališko leto leto Antigone. Ogledali ste si kar štiri. Poleg dveh Smoletovih še tematski performans na to temo in kombinacijo Sofoklejeve Antigone ter Žižkovega besedila Življenje treh Antigon, ki je nastala v Residenztheatru v Münchnu.

Res je. Videti je, da je problem Antigone aktualen. Upam, da ne le za Zavod RS za šolstvo kot obvezno gimnazijsko branje, temveč tudi za gledališča, ki v večnih dilemah in protislovjih Sofoklejeve tragedije in njenih poznejših derivatov prepoznavajo širši družbeni kontekst, danes zaznamovan z vseprisotnimi vojnami in vsakovrstnimi drugimi okrutnostmi.

Druga izstopajoča tema v lanski gledališki produkciji, ki bo po vašem izboru prevladovala tudi v tekmovalnem programu 54. TSD, je druga svetovna vojna.

To je nekaj nenavadnega, saj druga svetovna vojna tematsko v zadnjih letih ni bila več prisotna. V času Jugoslavije smo se je kot zapovedane teme zasitili, potem pa smo jo odrinili na stranski tir in se z njo nismo več ukvarjali. Zdaj so jo začele odkrivati mlade in najmlajše generacije gledaliških ustvarjalcev in nastale so zanimive predstave, ki se teme lotevajo problemsko, z vseh zornih kotov, nikakor ne sledijo modni muhi tako imenovane "uravnoteženosti", zanimajo jih človeške usode, hkrati pa nam sporočajo, da spoštujejo preteklost, črpajo iz zgodovine in hočejo prihodnost.

Predstava Juriš, denimo, ki jo kot režiserka podpisuje mlada Živa Bizovičar, je sopostavila usodo dveh pesnikov in vrstnikov, Kajuha in Balantiča, ki ju je usoda iz takšnih ali drugačnih razlogov potisnila na nasprotna bregova in ki sta oba v razmaku le treh mesecev tudi padla. To je res inteligenten apel po preseganju teh naših večnih delitev in končni spravi. Tu sta še Pohorski bataljon in Druga preteklost in pravzaprav večina predstav v tekmovalnem programu, ki neposredno ali posredno tematizirajo čas druge svetovne vojne, a ne po ideološki plati, temveč po človeški, zato so tako zelo dragocene.

Kakšne pa so predstave po uprizoritveni plati? Je tudi pri tem klasika izginila iz gledališč?

Predstave v tekmovalnem programu so v uprizoritvenem in vsebinskem smislu tiste, ki skozi najbolj domišljen in sodoben gledališki izraz govorijo o bistvenih družbenih rečeh našega časa. Njihova izpovedna, estetska in idejna dimenzija neizpodbitno pričajo o izjemni zrelosti najmlajše in zgodnje srednje generacije avtoric in avtorjev, režiserk in režiserjev, ki je z velikim zamahom prevzela "vajeti" tradicionalno izvrstnega slovenskega gledališča. Gledališki jezik se je pluraliziral, cveti tisoč cvetov, kar je fino. Tako v programu najdemo od klasičnih uprizoritev preko času primernih drznejših izraznih gest do manj konvencionalnih performativnih praks.

Očitno pa primat v kakovosti še vedno držijo institucionalna gledališča, iz katerih prihajajo vse predstave tekmovalnega programa?

Skoraj čisto vse, res je. To je posledica stanja, na katerega že dlje časa opozarjamo, a brez vidnejših uspehov. Javni zavodi imajo še zmerom bistveno solidnejše in stabilnejše financiranje od neodvisnih producentov. To razmerje se ne spreminja. Res pa je, da tudi v gledališčih programska sredstva iz leta v leto nominalno padajo, kar pomeni manj denarja za honorarje ustvarjalcev, ki so večinoma prekarci, in za opremo predstav. Po drugi strani je tudi neodvisnih producentov vse več, zato se sredstva razpršujejo in možnosti za ambicioznejše projekte tako rekoč ni več.

V redni program festivala se po spremembi pravilnika TSD pred nekaj leti lahko uvrstijo tudi predstave, nastale na podlagi besedil slovenskih avtorjev v tujini, vendar letos ni nobene, medtem ko je bilo v preteklosti ločen mednarodni program festivala večinoma kar bogat.

Spodbudno je, da lahko konkurirajo tudi tuje predstave. Letos sem si ogledala tri, eno po besedilu Evalda Flisarja in dve po besedilu Roka Vilčnika. V festivalskem programu pa jih ni zato, ker so neambiciozne in v uprizoritvenem smislu povprečne. Za uvrstitev v program ni dovolj le slovensko besedilo, biti mora tudi uprizoritveni odskok.