misliBerlinale: Iranske ženske ne spijo s hidžabom
Berlin, 17. februarja - Na Berlinalu je svetovno premiero v glavnem tekmovalnem programu doživel iranski film Keyke mahboobe man z angleškim naslovom My Favourite Cake. O njem se je v zadnjih dneh govorilo veliko, saj režiser in režiserka nista smela zapustiti države. Namesto njiju sta o filmu, ki pokaže pravo življenje brez samoomejitev, spregovorila glavna igralca.
Nemčija, Berlin.
Berlinski filmski festival - Berlinale, logotip.
Foto: Xinhua/STA
Arhiv Xinhua/STA
Na novinarski konferenci sta bila režiser in režiserka prisotna samo na plakatu, njune besede pa je med občinstvo prenesla glavna igralka Lily Farhadpour.
Marjam Mogadam in Behtaš Sanaiha sta sporočila, da se počutita kot starša, ki ne smeta niti videti lastnega otroka. Sta žalostna, od vsega utrujena, a se zavedata, da nista sama, saj jima občutek skupnosti omogoča prav filmski medij. Njun film govori o ljubezni, življenju in svobodi, o vsem, kar je Iran po revoluciji pred 45 leti izgubil.
Njun film krši vsa pravila, ki naj bi vladala v zdajšnji iranski družbi. Vedela sta, koliko tvegata, a želela sta si prikazati starejšo polnokrvno žensko, predstavnico srednjega razreda, ki je življenju dala še eno priložnost.
Film sledi 70-letni osamljeni vdovi, ki se nekega dne odloči za spremembo monotonega življenja. Zavzame aktivno držo in sreča moškega, s katerim preživita najlepši večer njunega življenja. Morda se zdi, da gre že za večkrat videno zgodbo, a pomemben je kontekst.
V filmu so kršena vsa pravila, ki jih od filmskih ustvarjalcev zahteva iranska država. Na platnu tako po več kot 40 letih vidimo iransko ženko, ki doma ne spi s hidžabom, ki s svojim človekom pije alkohol, ki prižge cigareto, vidimo par, ki pleše v dnevi sobi, se dotika, vidimo njega, ki hiti po viagro. Vse to je realno življenje v Teheranu, ki pa ga moralna policija ves čas nadzoruje in kaznuje.
Glavna igralka Lily Farhadpour, ki je sicer v prvi vrsti pisateljica, je posebej opomnila na prizor v filmu, ko se njen lik sreča z mladim dekletom. Mlajše generacije zavidajo starejšim, kaj vse so doživele v svoji mladosti, kako so bile svobodne. Nujna se ji zdita medgeneracijsko zavezništvo in upor proti družbi, ki v prvi vrsti zatira svobodo žensk.
Esmail Mehrabi, glavni moški lik, je dodal, da sam vedno izbira vloge, ki so kar najbližje realnosti, saj v filmu noče lagati. Osvetlil je tudi dejstvo, zakaj je toliko iranskih filmov posnetih v ruralnem okolju. Tam je denimo nošnja tradicionalnih oblačil bolj običajna, kode vedenja so bolj tradicionalne. Ko pa to vidimo na filmu, ki se dogaja v urbanem okolju, je preprosto smešno in velika laž.
Mogadam in Sanaiha upata, da bosta nekega, ne prav daljnega dne film lahko prikazala tudi v Iranu. Premiero sta posvetila pogumnim iranskim ženskam, ki se borijo za družbene spremembe.