V Slovenski kinoteki filmi iz arhiva Madžarskega filmskega inštituta

Kot so zapisali v Slovenski kinoteki, nema klasika Ptica ujetnica iz leta 1929 pripoveduje o dekletu, ki pristane v zaporu zaradi goljufivega ljubimca, ki jo je prepričal v krajo. Zaslepljena od ljubezni uspe za eno noč zapustiti zapor, da bi se sestala z moškim, ki ga obožuje. A izkaže se, da je že zdavnaj pozabil nanjo in jo hoče le ponovno izkoristiti.

Dramatični, napeti kriminalni ljubezenski film z briljantno vizualno podobo je bil posnet s sodelovanjem tujih filmskih zvezd. Eden od režiserjev je neupravičeno pozabljeni Pal Sugar, ki je na Madžarskem delal le kratek čas, saj je kariero kasneje nadaljeval v Berlinu, sorežiser Lajos Lazar pa se je za ta film vrnil na Madžarsko z Dunaja. Glavna igralka Lissy Arna je bila zvezda nemškega nemega filma 20. let prejšnjega stoletja. Film, ki ga zaznamuje kritičen in ironičen pristop, so sprva poskušali prepovedati, a so potem, ko je bil dobro sprejet v tujini, popustili.

V četrtek bodo prikazali psihedeličen animirani muzikal Peneča kopel iz leta 1979, ki zaradi prelomnega sloga še vedno vpliva na mlajše generacije režiserjev animiranih filmov. Režiser Gyorgy Kovasznai je bil pionir madžarske animacije. Njegovi kratki animirani filmi, ki jih odlikujejo eksperimentalne zvočne krajine in drzna ekspresivna likovnost, so ustvarili nišo v žanrskih tradicijah na Madžarskem.

Njegov prvi in edini celovečerec Peneča kopel je eno najvidnejših del domače in mednarodne animacijske palete. Bistveno se razlikuje od takratnih animiranih filmov, saj je v žanrsko hibridnem eksperimentalnem filmu zmešal številne filmske zvrsti: muzikal, romantično komedijo in sociološki dokumentarec, o čemer priča tudi podnaslov filma Glasbena animacija v ritmu srčnega utripa. Prek nezadovoljstva likov z lastnimi socialnimi situacijami je razočaranje mlade generacije 70. let prejšnjega stoletja v filmu prikazano na izjemno zabaven, vendar grotesken način.

Četrtkov večer bo zaključila filmska priredba opere Orfej in Evridika iz leta 1985, zadnji celovečerni film Istvana Gaala, ki sodi med najvplivnejše osebnosti madžarskega modernističnega filma. V priredbi opere Christopha Willibalda Glucka se je Gaal vrnil v svoje večno varno zavetje, h klasični glasbi in grški mitologiji, ki nudita okvir za evropsko kulturo. Ko peto in upodobljeno antično zgodbo uokviri s podobami narave in pokrajine, razporejenimi v abstraktne geometrične oblike, na površje mitološke teme potisne njeno univerzalno človeško izkušnjo: željo premagati smrtnost prek ljubezni in umetnosti.

V Slovenski kinoteki v okviru Sezone filmskih klasik prikazujejo digitizirano filmsko dediščino iz arhivov evropskih kinotek in filmskih muzejev. Tokrat filmi prihajajo iz Arhiva Madžarskega filmskega inštituta. Program je nastal v sodelovanju z Lisztovim inštitutom v Ljubljani.