Berlinale: Upehan angažma

Spolitiziran festival?

O politični stranki AfD in Berlinalu je bilo izrečenih že veliko besed in po nekaj dneh je bilo marsikateremu ustvarjalcu vprašanje že odveč. Čeprav se Berlinale ves čas oglašuje kot najbolj angažiran in političen festival, ki je vedno odprt za soočenje mnenj, pogled v drugačen svet in problematiziranje obstoječega, je bilo letos hitro jasno, da se lahko angažma tudi hitro upeha. V resnici ne gre le za pet poslancev AfD, ki jih ni bilo na odprtje festivala, temveč za vprašanje, kaj se dogaja z Nemčijo, da ima skrajno desna stranka zgodovinsko, po merjenjih drugo najvišjo javno podporo.

Podobno velja za Ukrajino in Palestino. Predvsem slednja je bila na festivalu ves čas prisotna v svoji skorajšnji odsotnosti. Še največkrat so jo omenili na podelitvi nagrad. Film No other land palestinsko-izraelskega kolektiva, ki tematizira življenje v palestinskih vaseh na Zahodnem bregu, je prejel posebno nagrado za najboljši dokumentarec. Eden od režiserjev, Basel Adra, je Nemčijo pozval, naj Izraelu ne dostavlja orožja, in požel aplavz. Med občinstvom je bilo kar nekaj ljudi ovitih v arabske rute, zmagovalka Berlinala, režiserka Mati Diop, pa je na koncu izrazila solidarnost s Palestino.

Bolj performativna raven dialoga je med 17. in 19. februarjem potekala ob festivalski rdeči preprogi. V hišici na kolesih je potekal projekt Tiny space, v sklopu katerega so se ljudje lahko pogovarjali o Palestini in Izraelu. Sprejela je do sedem ljudi naenkrat, po besedah izvršne producentke festivala Mariette Rissenbeek je bila izjemen uspeh, pogovarjalo naj bi se kar 1000 ljudi.

Kar so eni videli kot besede, ki prehajajo v dejanja, so drugi prepoznavali kot svojevrstna cinizem in lepodušje. Na tem mestu velja dodati, da se sploh glede Berlinala in na Berlinalu težko kdo s kom scela strinja o čemerkoli, pa naj bodo to filmi, izbira lokacij projekcij, bližina kavarn ali dostop do akreditacij in običajnih vstopnic.

Na Potsdamer Platzu kot osrednjem prizorišču festivala so svoje povedali tudi taksisti, ki so protestirali proti Uberju kot enemu glavnih podpornikov Berlinala. V parkiranem kombiju so vrteli svoje filme in grdo pogledovali proti Berlinale Palastu, pred katerim so stali sponzorski avti z vabljenimi gostjami in gosti.

Artikulirana drža zmagovalke Mati Diop

Eno osrednjih vprašanj v času festivala je, kako se bo odločila glavna žirija, ki ji je tokrat predsedovala igralka Lupita Nyong'o. Mnogi so omenjali iranski film My favorite cake, nemara že zaradi tega, ker režiserka in režiser Marjam Mogadam in Behtaši Sanaih nista smela zapustiti svoje države in se udeležiti premiere filma na temo svobodnega intimnega življenja iranskih ljudi.

Toda zlati medved je ubral drugačno, presenetljivo pot. Drugo leto zapored je na Berlinalu zmagal dokumentarec, po lanskem francoskem Adamantu Nicolasa Philiberta je tokrat žirijo prepričala 41-letna francosko-senegalska režiserka Mati Diop z observacijskim filmom Dahomey.

Diop je ustvarjalka z jasnim stališčem, za katero si vzame čas, ne le v filmu, tudi na novinarski konferenci. Svoje poglede in odločitve pojasnjuje artikulirano, podkrepljeno z dejstvi. Diop se ne zateka v krilatice, da je že vse, kar je hotela, povedala v filmu, naj ta spregovori zase in podobno. Režiserka v filmu spremlja pot 26 ukradenih umetnin v času francoske kolonizacije. Vračajo se domov, v zdajšnjo državo Benin.

Diop v filmu umetninam nameni prepričljiv glas, ki je tudi glas duše naroda, oropanega dediščine, pokončnosti, dostojanstva. Da jim je francoski predsednik Emmanuel Macron namenil natanko 26 od 7000 ukradenih umetnin, je po njenem mnenju ponižujoče in sramotno. S filmom Dahomey se tako odpirajo vprašanja za številne države, nekdanje kolonizatorke, ki imajo že vrsto let velike težave z vračanjem umetnin. Vedno znova znajo našteti razloge, zakaj je bolje, da ti zakladi ostanejo, kjer so, zelo nerade pa slišijo vprašanje, zakaj niso tam, kjer so nastali.

Vodenje prevzema Tricia Tuttle

Že aprila bo festival po petih letih tandemskega vodenja Carla Chatriana in Mariette Rissenbeek prevzela Tricia Tuttle, ki je prej vodila londonski filmski festival. Kako si festival zamišlja Američanka, še ni povsem jasno, a na dosedanjega programskega vodjo Chatriana so, kljub nekaterim glasnim podpornikom, vedno znova letele kritike o nesposobnosti sondiranja filmskega terena, pa o tem, da je skrenil z bolj zvezdniške poti, na koncu je bilo narobe tudi to, da v vsem tem času ni napredoval v znanju nemškega jezika. A na koncu vedno govorimo o okusu, o katerem se bojda ne razpravlja. A ne na Berlinalu.