Na hitro prelistano: Novosti na domačem knjižnem trgu

ŠKARJE - ZGODBE O OBSTRANKAH IZPOD PERESA SUZANE TRATNIK

Avtorica v pričujoči zbirki kratkih zgodb piše za odrasle, čeprav so junakinje nekaterih zgodb tudi deklice in mladostnice. Zbirka vsebuje devet zgodb, ki se začnejo v Prekmurju njene mladosti - a zgodbe niso avtobiografske -, nadaljujejo v Ljubljani sedanjega časa in končajo v bližnji prihodnosti. Rdeča nit, ki prepleta vse zgodbe, pa so odnosi - družinski, prijateljski, ljubezenski in tudi družbeni. Glavne junakinje so obstranke, ki se na tak ali drugačen način ne vklopijo v družbo in živijo življenje po svoje.

"Suzana Tratnik z direktnim jezikom in izjemnim čutom za podrobnosti reže, sestavlja in umešča pripovedi v razna obdobja in prostore, hkrati pa v dialoge vnaša narečne izraze, pogovorni jezik in izmenjave elektronskih sporočil. Tako bralcu odpre vrata v cimprano hišo, ki stoji na steptani zemlji, in tudi v najemniški prizidek, da bi razumeli neomajno držo in odločnost protagonistk, ki želijo preseči naracije prekletstva, četudi to pomeni, da bodo na ulici edine, ki se družijo s kurvetino iz pejnezcuza," je o knjigi zapisala Tanja Matijašević.

Suzana Tratnik (1963) je pisateljica, prevajalka, publicistka in lezbična aktivistka. Za svoja prozna dela je prejela številne nagrade, med drugim leta 2007 nagrado Prešernovega sklada in nagrado Novo mesto short za kratko prozo, ter leta 2018 nagrado desetnica za najboljši mladinski roman Tombola ali življenje!. Za mladinski roman Ava je lani prejela tudi Levstikovo nagrado. Njena dela so prevedena v več kot 20 jezikov.

LATINSKE PRIDIGE (OPUS SERMONUM) - PRIDIGE MOJSTRA ECKHARTA

Sermones so univerzitetne pridige, ki jih je Eckhart večinoma spisal med poučevanjem na pariški univerzi in jih izrekal pred svojimi dominikanskimi sobrati. Pridiganje je namreč tedaj sodilo med pomembne dolžnosti univerzitetnega predavatelja. Akademski kontekst se v latinskih pridigah pozna po mnogo večji vključenosti filozofskih razprav v komentiranje svetega spisja. Mojstrova eksegeza je izrazito spekulativna, opira se na tedanje jezikoslovje in alegorično metodo branja "duhovnega pomena" Svetega pisma. Veliko je navedkov, ki pričujejo o veliki širini Eckhartove erudicije; tako med navedenimi avtorji med drugim najdemo Ambrozija, Anzelma, Aristotela, Avla Gelija, Avguština, Hrizostoma, Platona, Plotina, Origena, Seneko in Tomaža Akvinskega. V latinskih pridigah se na samosvoj način izražajo temeljne Mojstrove teme, ki jih poznamo iz nemških besedil: Božanstvo kot absolutno Eno in obenem Trojica, učlovečenje Besede in človekovo sinovstvo v Kristusu, intimnost odnosa med Bogom in dušo, bistvo milosti, usmiljenja in nesebične ljubezni. Delo je prevedel ter spremno besedo in opombe napisal Gorazd Kocijančič.

Dominikanec Mojster Eckhart (1260-1328), filozof in teolog, velja za enega izmed velikanov krščanske misli in duhovnosti ter enega največjih mislecev Zahoda. V svojem delu, ki se deli na latinsko spisje in nemške pridige in traktate, je povzel duhovno modrost cerkvenega izročila in jo obenem z izjemno močjo besede zaostril v neizčrpen, trajno aktualen duhoven izziv.

BRUTALNI MUZEJI - PRELOMNA KNJIGA O DANAŠNJI VLOGI MUZEJEV

Knjiga Brutalni muzeji: beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija želi raziskati, kako "je britansko imperialno zgodovinopisje služilo britanskim interesom", še posebno v Beninu. Brutalne muzeje, ki jih je prevedla Iva Jevtić, lahko po navedbah umetnostne zgodovinarke Liljane Stepančič označimo kot prelomno strokovno in akcijsko knjigo o današnji vlogi muzejev, ki se zavedajo svoje kolonialne zgodovine in želijo odpraviti njene krivične posledice.

Monografija Dana Hicksa je hkrati zgodovinska in arheološka znanstvena študija, ki s filigransko natančnostjo prikazuje kolonialne zločine. Je tudi politični manifest, ki poziva odgovorne k prekinitvi prakse, s katero zahodni muzeji reproducirajo in opravičujejo krvavo kolonialno zgodovino, ki ji Hicks pripiše razsežnosti svetovne vojne pred prvo svetovno vojno. V knjigi zato natančno oriše dogodke, ki so vodili do berlinske konference v letih 1884 in 1885, ko so si evropske imperialne sile razdelile afriško celino. V izhodišče svojega razpravljanja Hicks postavi brutalen napad na beninsko kraljestvo oziroma mesto Benin (1897), ki je danes v Nigeriji in od koder so britanski kolonialisti pokradli znamenite beninske bronaste artefakte in druge umetnostne spomenike iz slonovine, lesa in brona, pa je v recenziji zapisal sociolog in raziskovalec Roman Kuhar.

Dan Hicks (1972) je profesor sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu, kustos za svetovno arheologijo v oxfordskem muzeju Pitt Rivers in sodelavec St Cross Collegea v Oxfordu. Je eden vodilnih znanstvenikov in kustosov, ki se posvečajo dekolonizacijskim študijam družbene vloge muzejev in restitucije nezakonito pridobljenih muzejskih artefaktov. Je avtor in/ali urednik osmih knjig in pisec številnih znanstvenih člankov ter drugih besedil, sodelavec Society of Antiquaries of London in polnopravni član Chartered Institute for Archaeologists. Leta 2019 je na Univerzi v Oxfordu prejel nagrado Excellence in Teaching.