Miriam Drev: Kaj bomo brez lepote poezije kot notranje resnice?

21. marec je svetovni dan poezije, ki naj bi služil promociji branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije. Ta je nekako zaščitni znak tudi slovenskega naroda. A zadnja raziskava o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Sloveniji kaže, da Slovenci poezije vendarle ne berejo radi, razlog pa naj bi bil pomanjkanje časa. Kaj menite, zakaj se je poezija pri nas, pa nismo izjema v svetu, znašla skorajda na polju marginalizacije?

Da je poezija zaščitni znak slovenskega naroda, je vezano na našo prabit. To ostaja, tega ni mogoče izbrisati za nazaj. Poezija nastopa v večini sistemov nastanka narodnih identitet, kot zvrst je temeljna in je bila izhodišče za vse druge zvrsti. Pomanjkanje časa? Saj ni treba prebrati deset pesmi na en mah. Preberite eno! Eno pesem prebereš v času, ko pogledaš eno objavo na TikToku.

Bolj gre za to, da je svet padel v ultramaterializem. Vanj smo ujeti, uničuje nas. Človekov notranji svet, njegova individualnost, duševno zdravje, svoboda izbire so napadani na vsakem koraku. Naj vendarle povem, da je poezija v svetu, kolikor jo spremljam, živa in cenjena. Kaj bomo brez lepote poezije kot notranje resnice? A z branjem je nekako tako, kot v pesmi pove Wislawa Szymborska: "Nekateri imajo radi poezijo / nekateri - se pravi, ne vsi. /Niti večina vseh, ampak manjšina." Kar pa ji ne odvzame ničesar.

Poezija zagotovo zahteva poglobljeno branje, na pomen katerega opozarja tudi na lanskoletnem Frankfurtskem knjižnem sejmu (FKS) predstavljeni Ljubljanski manifest. A manifest sam ne bo dovolj. Kaj menite, da bi bilo treba v slovenski družbi narediti, da poezija spet dobi ustrezno mesto in veljavo?

Kako zagotoviti ustrezno ponovno umestitev in veljavo je kompleksna naloga, ki se ne tiče samo poezije, temveč književnosti in kulture v celoti. Eno je, da z razglašenostjo sodobne stvarnosti v ljudeh peša moč, da bi se prek poezije in umetnosti zazirali globlje vase, stopili v stik z metafizičnim, se pravi, s tistim, kar presega vsakodnevno; tudi, da bi priznali prvino iracionalnega, ki je še kako pomembna in se, ker je odrivana, čedalje bolj izraža popačeno, v motnjah. Potrebna bi bila torej sprememba, vsesplošen proces uglasitve zavesti na večjo skladnost. To je po mojem ključno.

V praktičnem pogledu bi nekaj dosegli s postopki, o katerih se veliko govori, stori pa premalo. Na kratko in preprosto: poezijo in kulturo širše bi veljalo podpreti z več finančnega vlaganja vanjo in s promocijo. V bolj gledanih medijskih terminih in na plakatih jo predstavimo, pa se bodo ljudje lažje "spomnili" in vzeli v roke zbirko pesmi.

Če Slovenci nekako poezije ne berejo radi, pa vseeno imamo veliko dobrih pesnic in pesnikov. Da smo zelo poetična država, da je pri nas afiniteta do poezije, so prepoznali tudi pri že omenjenem FKS. Kakšen je vaš pogled na to?

Sijajne pesnice in pesnike vseh generacij imamo! In v njihovi poetični pisavi tudi zelo različne, z velikim razponom, od intimne do družbeno angažirane, od tiste, ki je zavezana tradicionalnim oblikam, do eksperimentalne. Njihove pesmi pripomorejo, da v življenju ohranjamo lepoto nasploh in zatem lepoto in fenomenalno izraznost slovenskega jezika. Omogočajo nam (samo)spoznavanje, dotik trajnega. In tudi upor, ozaveščanje povsem konkretnih problemov. Nič ne pretiravam.

Kaj pa sam položaj slovenskih pesnic pri nas? Brez dvoma tako v slovenskih učbenikih in pri stanovskih nagradah še vedno velja moška prevlada.

Pesnice imamo svoje nesporno mesto, mislim, da se razmerje med spoloma, ko gre za možnost objavljanja in tudi nagrajevanja, v zadnjem času izboljšuje, upam, da celo uravnoveša. Zastopanost ženskih imen v slovenskih učbenikih pa je katastrofa. Slabše je kot pred pol stoletja. V ženski sekciji Mira v okviru SC PEN si več let prizadevamo, da bi se to spremenilo, s tem se ubadajo tudi drugi posamezniki in posameznice, a za zdaj ni pravega premika. Najenostavneje se je izgovarjati na t.i. kanon. Ženske so izločene iz kanona po merilih trdovratnih patriarhalnih vrednotenj v okviru kulture. Baje naj bi se premalo odlikovale. Toda, gledano nazaj, jim ni bilo mogoče doseči predpisane uspešnosti, da bi si prislužile prostor v kanonu. In veliko polen, ki so jim jih metali pod noge, so morale odbrcniti.

Za konec še, kaj je za vas osebno dobra poezija in kje vi črpate navdih za pesniško ustvarjanje?

Tista, ki zame poustvari svet. Mi podari, da življenje doživim intenzivneje, jasneje, v drugačni legi, in mi omogoči preseganje vsakodnevnega. Prepričana sem, da ljudje to nujno potrebujemo. Navdih pride, ko prislonim uho nanoter, v snov, uvide, čustvene in umske doživljaje, ki se v času kot nekakšen kompost nabirajo v tem mojem izmakljivem, vendar resničnem prostoru. Od nekdaj me navdihuje branje pesnic/pesnikov, ki mi prekrižajo pot. Jih je bilo petdeset, petsto? Vame so posadili semena, ki so počasi klila. Zvočnost, sugestivnost, lirski obrati, mistični zanos Strniše, Louise Glück, Rilkeja, Lorce, Andrée Chedid, Brodskega, Ingeborg Bachmann, Mile Kačič, Kosovela ter mnogih dosedanjih kot tudi sodobnih svetovnih in slovenskih avtorjev in avtoric, s katerimi sobivam, mi odstirajo vhod v obsežni vsečloveški arhiv.