Kapka Kassabova na Fabuli: Meje in vojne so produkt strahu

Kot je uvodoma povedala Mojca Mavec, ki se je z avtorico pogovarjala preko spletnega prenosa, je fizična meja na obmejnem območju med Bolgarijo, Grčijo in Turčijo močno zaznamovala usodo ljudi. A, kot je poudarila, pogovor ne bo tekel le o teh treh državah in meji, ampak tudi o tem, kaj meja pomeni za ljudi, ki tam živijo, ter o mejah v glavah in meji med resničnostjo in intuitivnim, o čemer vse piše Kapka Kassabova v svojem romanu.

Roman Meja je ob festivalu Fabula izšel pri založbi Beletrina v prevodu Petre Meterc. Preveden je v več kot 20 jezikov, avtorica je zanj prejela prestižne literarne nagrade po svetu.

Leta 1973 rojena Kapka Kassabova se je leta 1992 preselila na Novo Zelandijo in nato leta 2005 na Škotsko. Kot je pojasnila, danes živi v Škotskem višavju. Verjetno največjo spremembo v njenem življenju je pomenila selitev iz mesta na podeželje, ko se je pred 13 leti iz Edinburgha preselila sem. Ti kraji so jo namreč ponovno povezali z otrokom in divjim v njej; avtorica tudi domišljijo razume kot nekaj divjega, domišljijo pa vedno povezuje s potovanjem.

Na vprašanje Mojce Mavec, kako se spominja svojega otroštva na obmejnem območju, je pojasnila, da je bilo to prepovedano območje, kjer so bili le vojaki in prebivalci tamkajšnjih vasi. Sama je te kraje spoznala 30 let pozneje, ko jih je obiskala in poslušala zgodbe tamkajšnjih prebivalcev. A kmalu po tem, ko je prispela, je spoznala, da ne bo le ene rdeče niti, enega samega narativa, ene same linije raziskovanja. Skoraj vsi, ki jih je na tem potovanju spoznala na vseh treh straneh meje, so namreč doživeli zgodbe, ki so bile vredne, da se jih pove.

Zgodbe je opisala kot zelo močne. Ker je slišala zgodbe z vseh treh strani meje, je bilo, kot da posluša grški zbor - vedno isto zgodbo v treh različnih jezikih. Razkrile so ji izjemne plasti človeških izkušenj in resnic. Knjigo po njenem mnenju dela tako živo ravno to, da je polna človeških glasov in globokih resnic ljudi, ki so preživeli mejo. V njej pa so seveda tudi zgodbe mrtvih, ki pa so prav tako pomembne.

Ko je začela pisati o mejah, je od nekaterih slišala, da meje danes, ko živimo v globaliziranem svetu, niso več zanimive, da so stvar preteklosti. A njen odgovor je bil, da mora pisati o tem, v tiste kraje jo je vodil instinkt, verjetno tudi jeza, nekaj iz otroštva, je povedala.

Obmejno območje je opisala kot travmatizirano, zdravilo za zdravljenje travm pa Kapka Kassabova vidi v naravi, h kateri se vsi vedno bolj obračamo.

Čuti tudi, da so jo pisanje romana in srečanja s tamkajšnjim prebivalstvom spremenila. Njihove zgodbe namreč ne spregovorijo le o preživetju na meji, ampak tudi o zdravljenju skozi ljubezen; ti ljudje ljubijo kraje, v katerih živijo, zato tudi vztrajajo tam.

Meje pisateljica dojema skoraj kot simbol patriarhata, kot zelo moške kraje, vidno in nevidno nasilje meja je po njenih besedah vedno moško. Meje in vojne so produkt strahu. Trenutno se spopadamo s pandemijo strahu, meni avtorica, ki protistrup za strah vidi v ljubezni v najširšem smislu, o čemer piše v svojem romanu Eliksir.

Kot je povedala Mojca Mavec, roman Meja ni edina pisateljičina knjiga, ki govori o mejah, posvetila se jim je tudi v romanu To the Lake.