Na FDF film o popolnem nadzoru in opazovanju kitajske družbe

Celovečerni dokumentarec gledalcem približa stik s kitajskim nadzornim sistemom, ki presega meje in vključuje socialni kreditni sistem, zaradi katerega se ob stotinah milijonov kamer na javnih mestih, obsežnih sistemih filtriranja interneta in sistemu za prepoznavanje obraza, prebivalci nadzorujejo med seboj. To počnejo za pridobivanje socialnih bonusov, s katerimi se dvigajo po družbeni lestvici.

V filmu se razgrinjajo kaotične situacije kritične novinarke, aktivistov za človekove pravice in odvetnikov, ki so bili zaradi spodkopavanja državne oblasti obtoženi. Z javnim osveščanjem, pisanjem peticij ter pravno pomočjo s strani strokovnjakov in odvetnikov se družine obtoženih borijo za njihov odpust.

Ko je bil borec za človekove pravice Weiping Chen aretiran zaradi nestrinjanja z načeli državne oblasti, se je njegova žena Zijuan Chen znašla v prevzemu kitajske države. Hkrati je poskušala zaščititi še njunega sina pred grozotami, ki so bile storjene njegovemu očetu. Zaradi udarnega boja za njegov odpust, so vse vpletene doletele množične nadzorne kamere, prepoznavanje obraza, cenzura dostopa do interneta in spremljanje komuniciranja z drugimi prebivalci.

Pri boju za izpust je pomagala tudi kaznovana aktivistka in novinarka Sophia Xueqin Huang, ki je igrala ključno vlogo pri prenosu eksplozivnega #MeToo gibanja na Kitajsko. Njeno delo se je zaključilo z zaporno kaznijo ter kršitvijo človekovih pravic in jo postavilo na napačno stran oblasti.

Dolga leta se je za odpust svojega moža Quanzhang Wanga neumorno borila tudi Wenzu Li. Njen mož je bil eden od več kot 300 odvetnikov, aretiranih v okviru zatiranja vlade po vsej državi. Zaradi prodornega protesta njegove družine so ga sicer izpustili, vendar so še vedno izpostavljeni skrajnemu državnemu nadzoru in ustrahovanju.

Kot je zapisano na uradni spletni strani filma, režiserka cilja na jezo in zgroženostjo gledalcev nad tem, da lahko oblasti tako podrobno opazujejo državljane in uporabljajo podatke za nadzor nad njihovim življenjem in gibanjem. Hkrati spodbuja upanje, da obstajajo pogumni posamezniki, ki se želijo zavzemati za boljšo prihodnost in se boriti za pravičnost.

"Začne se z majhnimi dobrotami; služiš pozitivne točke, nabiraš popuste in postopoma sistem postane normalen. Če nočeš, imaš težave," je po projekciji pojasnil Kučić. Kot je povedal, se ob spremljanju družbenih in kulturnih sprememb v digitalni dobi sprašuje, kdaj so tovrstne socialne poteze postale družbeno sprejemljive. Prepričan je, da nastala kriza ni več eksperiment, ampak uveljavljena metoda, ki prebivalca zaklepa v nevidno kletko. Ob koncu se zastavlja tudi vprašanje, če je pozitivna sprejemljivost družbenega problema rezultat spoštovanja oblasti ali straha pred njo, je še dodal.