Iva Jevtić: Do sprememb vendarle prihaja, četudi počasi

21. marec je svetovni dan poezije, ki naj bi služil promociji branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije. Ta je nekako zaščitni znak tudi slovenskega naroda. A zadnja raziskava o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Sloveniji kaže, da Slovenci poezije vendarle ne berejo radi, razlog pa naj bi bil pomanjkanje časa. Kaj menite, zakaj se je poezija pri nas, pa nismo izjema v svetu, znašla skorajda na polju marginalizacije?

Že Dickensov lik gospod Bounderby, vzor samoniklega poslovneža, ki je svoje revno otroštvo preživljal "podnevi v jarku, ponoči pa v svinjaku", nima časa, da bi si preprosto nadel klobuk - na glavo si ga, pravi Dickens, "natakne z naglico človeka, ki je preveč zaposlen s tem, da si ustvarja ime, in preprosto nima časa, da bi se naučil dostojno povezniti klobuk." (Seveda se izkaže, da je Bounderbyjeva zgodba o skromnih začetkih povsem izmišljena, saj je za njegovim poslovnim uspehom stala ljubeča mati.) Z drugimi besedami, pomanjkanje časa je v kapitalizmu simbol uspeha, "prekletstvo" statusa, ki ti enostavno ne dopušča, da bi se ukvarjal z neproduktivnimi rečmi, kot je poezija. Kot druga skrajnost pa je znak tlake, nenehnega dela, ki vedno več ljudem v času draginje komajda še omogoča preživetje. Poleg tega gre tudi za rop pozornosti, ki smo mu zaradi novih tehnologij izpostavljeni prav vsi: pa tu ne govorim s stališča moralističnega ludista (saj je bil tudi tisk nekoč nova tehnologija), dejstvo je, da so zasnovane zasvajajoče. Na kratko, torej: zaradi sprege visokega kapitalizma in tehnologije.

Poezija zagotovo zahteva poglobljeno branje, na pomen katerega opozarja tudi na lanskoletnem Frankfurtskem knjižnem sejmu (FKS) predstavljen Ljubljanski manifest. A manifest sam ne bo dovolj. Kaj menite, da bi bilo treba v slovenski družbi narediti, da poezija spet dobi ustrezno mesto in veljavo?

Če parafraziram angleškega psihoanalitika Winnicotta se nam je vse, česar se bojimo v prihodnosti, v resnici že zgodilo. Manifest se zaključi z mislijo, da bo z zatonom pismenosti izginila tudi demokracija, seveda pa je res tudi obratno: je simptom krize demokracije, ki presega meje slovenske družbe. Ampak, resnici na ljubo: je bila (slovenska) družba res kdaj investirala v samostojnega in kritičnega posameznika ali posameznico? Sprašujete, kaj narediti, da poezija spet dobi ustrezno mesto in veljavo: tu je treba razumeti, da ta nekoč, ki naj bi bil spet, ni bil nikoli vključujoč. Nisem sociologinja, lahko govorim le iz osebne izkušnje, ki - vsaj, kar zadeva bralstvo - še zdaleč ni negativna: eden najlepših literarnih večerov, ki sem ga imela, je bil v našem koprivskem vaškem domu, torej izven etabliranega literarnega krogotoka. Učiteljska leta pa so me naučila, da otroci še kako radi berejo, to veselje jim dokončno ubije šele šola. Vse te izkušnje odlikuje določen skupnostni element, počasna in preprosta želja po stiku, ki se verjetno vedno težje prevaja v političen impulz.

Če Slovenci nekako poezije ne berejo radi, pa vseeno imamo veliko dobrih pesnic in pesnikov. Da smo zelo poetična država, da je pri nas afiniteta do poezije, so prepoznali tudi pri že omenjenem FKS. Kakšen je vaš pogled na to?

Na prvi pogled gre za svojevrsten mazohizem: bolj ko nas ne poslušajo, bolj si želimo govoriti. Verjetno pa je tudi dobra prispodoba za družbo, v kateri imamo vsi svoje mnenje, a smo obenem gluhi za tuje - kjer imamo pretanjen posluh za lastno mnenje, torej. Če se uprem klicu metafore, mi tu prideta na misel dva primera uspešnih bralsko-pesniških skupnosti: že leta namreč v Škucu potekajo odprti LGBT literarni večeri, obenem pa tudi delavnice pisanja, v katerih se kalijo kvalitetni ustvarjalci in ustvarjalke; gre za izvrsten primer grajenja bralske skupnosti, ki je neločljivo povezana z vzgojo novih pesnikov in pesnic. Druga takšna iniciativa je mesečno srečanje Pesnice o pesnicah, na katerem se, kot pove že ime, pesnice z izbrano avtorico pogovarjajo o njenem delu, kar je vsekakor vir stanovske in medčloveške vzpodbude.

Kaj pa sam položaj slovenskih pesnic pri nas? Brez dvoma tako v slovenskih učbenikih in pri stanovskih nagradah še vedno velja moška prevlada?

Bežen pregled seznama prejemnikov in prejemnic Jenkove in Veronikine nagrade v zadnjih letih nam da vedeti, da do sprememb vendarle prihaja, četudi počasi. Seveda pa kanonizacija literarnih del obsega veliko več kot sestavo vsakokratne komisije, zahteva ustrezno založniško infrastrukturo (verjetno ni naključje, da si jo pesniki in pesnice izven mainstreama pogosto zgradijo kar sami, v zadnjih letih so tako, na primer, zbirke Nine Dragičević, Nataše Velikonje in Braneta Mozetiča vse izšle pri Škuc Lambda, Anja Golob, kolikor vem, izdaja v samozaložbi itd.), pa tudi kritiško in akademsko: gre za počasne procese. Če ne bo prej konec sveta, imamo v dobrem zagotovo še nekaj stoletij.

Za konec še, kaj je za vas dobra poezija in kje vi črpate navdih za pesniško ustvarjanje?

V resnici gre za obsežno vprašanje: všeč mi je precizno pisanje, v osnovi pa je verjetno tisti najgloblji privlak določena sorodnost, ne nujno poetike, temveč predvsem pokrajin, po kateri se giblje. Ne vem, ne gre toliko za navdih, prej za odločitev ter grozečo bližino roka za oddajo.