Od blizu 24.3.2024 10:00

Pripovedovalski festival kot navdih za človečnost

piše Alenka Vesenjak

Ljubljana, 24. marca - Za vsak festival velja, da ima svoje občinstvo, še posebej pa to velja za pripovedovalski, ki se letos lahko pohvali že s 27. izvedbo. Menjavale so se programske vodje, nekateri nastopajoči so se vračali, a ustroj občinstva je ves ta čas ostal nespremenjen: to so pozorni ljudje, ki radi poslušajo dobre zgodbe.

Anglija. Drut'syla ali tradicionalna pripovedovalka zgodb Shonaleigh Cumbers. Foto: Arhiv Cankarjevega doma Arhiv STA

Anglija.
Drut'syla ali tradicionalna pripovedovalka zgodb Shonaleigh Cumbers.
Foto: Arhiv Cankarjevega doma
Arhiv STA

Pripovedovanje in stanje duha

Na Pripovedovalskem festivalu se je doslej zvrstila množica izjemnih pripovedovalk in pripovedovalcev, ki so stopili pred občinstvo, kdaj pospremljeni z inštrumenti, a najpogosteje sami s svojimi zgodbami. Zgodi se nekaj osnovnega in hkrati zelo človečnega: brez gromkih izraznih sredstev se med ljudmi razširi pripoved, želja povedati in slišati zgodbo.

Tako kot pripovedovalci in pripovedovalke se med seboj razlikujejo zgodbe, a na koncu, če je energija prava, smo vedno znova priča enakemu prizoru: kako množica ljudi, otrok ali odraslih, kot uročena posluša zgodbo, se smeji, boji, žalosti, si oddahne ali z odprtimi usti - in ne, ne gre le za triletnike -, sedeč na robu sedeža pričakuje, kaj se bo zgodilo naslednji trenutek.

Bolj ko je v svetu vse hrupno in hipno, bolj se zdi, da je dogodek na festivalu kot maša za vernike in vernice v moč zgodb. Ali pripovedi lahko spremenijo svet? Tudi o tem je spregovorila gostja iz Velike Britanije Shonaleigh Cumbers, ki je letos končno, po večletnih dogovarjanjih, prišla v Ljubljano.

Shonaleigh Cumbers v sebi hrani več tisoč zgodb

Cumbers izvira iz ustne judovske tradicije pripovedovanja zgodb v jidišu, ki se je prenašala po ženski liniji in je s holokavstom skoraj izumrla. Kolikor ve, je poslednja drut'syla, nosilka judovske pripovedne tradicije, ki jo je nanjo prenesla njena babica.

Zgodb se je učila od četrtega leta, v spominu hrani 12 ciklov, vsak od njih vsebuje približno sto pripovedi, med seboj tesno povezanih v mrežo, ki se je spletla v več stoletjih. Babica jo je naučila, kako videti, doumeti, začutiti in ponotranjiti zgodbo, da postane neodtujljiv del tebe in se ti za vedno vtisne v spomin, ne kot besedilo, ampak kot osmišljena vsebina.

Kot je gostja povedala naslednji dan, v petek, po nastopu, vse te zgodbe hrani v zadnjem delu možganov. Pripovedi so v njej "hidrirane" in se polno utelesijo, ko jih s posebnimi, tudi kinestetičnimi tehnikami prikliče na plan.

Pravi, da si je težko predstavljati, koliko učenja in vaj je potrebnih, da ponotranjiš vsako od zgodb in jo, ko nastopi njen čas, poveš. Ta lahko traja uro ali več dni, ima eno jasno linijo ali nešteto stranskih rokavov, vse je odvisno od okoliščin.

Prav okoliščine so ključne za tradicijo, ki jo nadaljuje Cumbers. Ker ženskam nekdaj ni bilo dovoljeno, da bi znale brati in pisati, so pripovedovale. Po mnenju Cumbers je prav dejstvo, da zgodb niso zapisovale, botrovalo temu, da je tradicija po drugi svetovni vojni skoraj izumrla. A opozori tudi na drugo plat zapisa - ta je vedno že interpretacija, zdaj zakoličena na papirju.

Sama rada improvizira in priklicuje zgodbe, ki jih v danem trenutku najbolj začuti. Organizatorjem ljubljanskega Pripovedovalskega festivala ni mogla vnaprej sporočiti, o čem bo pripovedovala. Ko je čakala in opazovala občinstvo, ki se poseda po dvorani, se je odločila za zgodbo o kralju Salomonu in kraljici iz Sabe.

Njena zgodba je malce drugačna od svetopisemske, Salomon ni le neskončno moder in kraljica iz Sabe ni nad modrostjo le neizmerno očarana. Kot je povedala Cumbers, želi z zgodbami dati glas tudi ženskam, jih narediti slišane in vidne. Ko zgodbe pripoveduje otrokom, želi, da v njih najdejo moč, samozavest in svoj glas, tudi če prihajajo iz deprivilegiranih družin, ki si ne morejo privoščiti domače knjižnice.

Lahko pripovedi spremenijo svet?

Če se vrnemo k uvodnemu vprašanju, ali lahko pripovedi spremenijo svet, Cumbers meni, da ne. Toda zgodba, sploh v judovski tradiciji, je sprožilec za vrsto vprašanj, ki običajno pripeljejo do živahne razprave. Ta pa, meni Cumbers, že lahko prispeva k premikom v mišljenju ljudi. Poslušanje, spraševanje, razpravljanje in ponovno poslušanje so civilizacijske norme, ki so z Auschwitzem, ki ga je preživela tudi pripovedovalkina babica, skoraj dokončno umrle. A zanje se je vredno vsak dan znova boriti - tudi z dobro zgodbo.